Julij, 2007 Arhiv

Jul 30


“… vsak moj plava korak
in trip
menjam vsak hip
sledi
ki pustil si mi …”

Ležala je ob obali velikanskega jezera ob vznožju visokih gora. Na gleženj je imela privezano tanko rdečo vrv, ki se je napeta vila iz jezera. Skušala jo je odvezati z gležnja, a ni našla nobenega vozla. Poskusila jo je strgati z rokami, a je bila vrvica premočna. Nato jo je hotela potegniti iz jezera, a jo je držalo nekaj močnega. Zato se je raje z vrvico v roki odpravila proti jezeru. Ko se je bližala vodi, se je vrvica dvigala iz vode, a je še vedno ni mogla potegniti ven. Zdaj je stala že pri vodi, vrvici pa še zmeraj ni bilo videti konca Za trenutek se je obotavljala, potem pa je bosa stopila v vodo. Na njeno začudenje na podplatih ni začutila grobega peska kot na obali, ampak mehko podlago, ki je trdno stala le kak centimeter pod gladino. Naredila je korak naprej, upajoč, da bo podlaga še zmeraj tam. Bila je, zato je pospešila korak, potegujoč vrvico ih vode. Končno je prišla do mesta, kjer je bila, tako se je zdelo, vrvica pritrjena na podlago. Grobo jo je potegnila navzgor in vrvica se je na njeno presenečnje vdala. Potegnila jo je kvišku, a je na svojo grozo videla na koncu, kjer naj bi bila vrvica privezana na podlago zavezano drugo vrvico.Ihteče ji je sledila, tako kot prvi. In tako kot prej, je tudi na koncu te bila privezana druga vrvica. Besno jim je sledila, vrvico za vrvico. Kmalu so se ji na dalneh pokazali žulji, vrvic pa kar ni hotelo biti konec. Nato pa je vsa objokana potegnila vrvico črne barve in začutila, kako je pod njenimi nogami navzdol potegnilo podlago. Izgubila je tla pod nogami, okoli nje pa je voda tvorila vrtinec. Zajela jo je panika, hotela je splavati proč od vrtinca, a je bil premočan za njo in kmalu jo je potegnil pod vodo. Čutila je še kako je vdihnila mrzlo vodo, nato pa jo je vzela tema…

“…a zdaj me vleče nazaj
in
daj pokliči še kdaj
vsaj v mislih priznaj …”

Stala je sredi majhne sobe.Vse je bilo v belem. Bele stene, bela tla, bel strop. Nobenih vrat, nikakršnega okna. Na sredi sobe je stala, seveda bela, barska mizica z, kajpaj belim, telefonom. Le-ta je v naslednjem trenutku grozeče zazvonil. Vsako naslednje zvonenje je bilo glasnejše od prejšnjega. Kmalu je bil glasen kot raketa, da si je morala zatisniti ušesa, a vidnejšega učinka ni bilo. V ušesih je začutila močno bolečino, zato je raje dvignila slušalko. Zvonenje je prenehalo, v ušesih pa ji je glasno šumelo. Slušalko si je prislonila k obrazu. “Halo?Je kdo tam?” je vprašala. Nekaj trenutkov je bila le tišina. Nato pa je globok glas odgovoril:”Priznam.” Takoj zatem je čutila, da se je nekaj dotaknilo njenega vratu. Pogledala je slušalko in pretreseno videla, kako se iz nje vejejo dolge, žive žice. Odvrgla jo je na tla, a ena izmed žic se je že zvila okrog njene roke. Prestrašeno se je je hotela otresti, tako da ni čutila, kako se ji je druga ovila okoli obeh nog ter kako se ji še ena plazi okoli vratu. Ko je to le opazila, je bilo že prepozno – zdaj je imela tudi roki tesno zvezani skupaj. Ker ni mogla držati ravnotežja, je padla na tla, žice pa so jo tako zvezano začele vleči proti slušalki.Ta se je nehumano povečala, da je njeno telo z lahkoto zdrsnilo vanjo…

“… vsak
je trden korak
dotik
postane le krik
boj
sama s seboj”

Pred seboj je na tleh zagledala dolgo preprogo, ki je krasila dolgo dvorano. Na njej so bili izvezeni ljudje, ki so sodeč po njihovih izrazih trpeli hude muke, sicer pa niso kazali nobenih poškodb. Na drugi strani dvorane je zagledala Njega. Veselo je kriknila, nato pa se je brez pomišljanja pognala čez preprogo. A že ko je prvič stopila nanjo, je začutila neizmerno bolečino. Videla, kako nekdo z nožem zabada vanjo. Kričala je na ves glas. Nato pa je tako hitro, kakor je bolečina prišla, ta tudi odšla, grozne misli pa prav tako. Spoznala je, da se joče. S kotičkom očesa je opazila, da se v preprogi na kateri stoji, nekaj premika. Videla je človeka, kako se zvija od trpljenja in nemo kriči. Posvetilo se ji je, kaj se bo zgodilo, če se odpravi naprej. A na drugi strani preproge jo je čakal On. Zbrala je misli, glasno vdihnila in naredila korak naprej. V glavo ji je šinila podoba zakrinkane podobe, ki je v roki držala pištolo in jo imela namerjeno proti njej. Postava je sprožila, ona pa je začutila bolečino, ko je metek zadel njeno telo. Nato je bolečina popustila in spet je stala na preprogi, na drugi trpeči duši. Opogumila se je in naredila korak naprej. Vsakič je zagledala drugo nesrečo, drug umor. Obgljavljenje, obešenje, razčetverjenje. Nič ji ni bilo prihranjeno. Končno se je zavedla, da stoji na drugi strani dvoranje, da stoji ob Njem. Objokana se je sklonila nad Njega. Z roko se je dotaknila Njegovega obraza. Ob dotiku je zakričala od bolečine, saj se ji je zdelo, da njeno telo gori. Bolečina je bila premočna in njeno telo se je vdalo…

[Besedilo v italics: izbrani verzi iz Trip-a, copyrighted by Gušti & Polona]

 

Jul 29

Ni mi všeč ekranizacija knjige. Scenarij. It blows. V čem je point delat po ‘knjiži predlogi’ če ven pride nekaj usmrajenega? Ja pizda, nej napišejo ’svoj’ ‘originalen’ scenarij in po tem delajo, če že. Bitchz.

Po drugi strani mi je pa izbira novih igralcev zelo všeč. Helena Bonham-Carter kot psiho Bellatrix Lestrange, Natalia Tena kot vedno smehljajoča se Nymphadora Tonks in Evanna Lynch kot zasanjana Luna Lovegood Imelda Staunton pa blesti kot vehementna Dolores Umbridge, katero bi najraje sčaral v žolco že prvič ko jo uzreš. Prijetno presenečen sem bil tudi nad stalnicami, Radcliffe me je presentil s scenami v R.O.R in cmokanjem z Leungovo (YEAH, HARRY! :D ), Rickman je (spet) pissed kot vedno, pa tudi ostali se primerno odrežejo.

Ampak scenarij! Jao! Fajta Death Eaters vs Order of the Phoenix in Voldemort vs Dumbledore sta me razočarala (pal sem da bo ’sam padal!’ A kaj se gresta? Isto sranje kot Harry vs Voldemort na koncu Goblet of Fire!), prav tako lovljenje po Hall of Prophecies (tu je sicer lep Ginnyjin razchefuk cele hale, ROFL). Edino scena v kateri se tepejo Sirius & Harry vs Lucius & en Death Eater, je fajn izvedena, le da je fuuuul prekratka. Ostalo je bolj tako, tako.

Že vidim, kako bodo zajebal 6. in 7. del.

Jao!

Jul 28

Stal je v vrsti pred okencem da bi uredil jebeno dokumentacijo. Samo še nekdo je bil pred njim, visoko dekle dolgih rdečkastih las. Oddala je dokumenatacijo naprdnjeni delavki za okencem. Ta je začela preverjati podatke. Pogledal je stran. Bil je že malo živčen, saj je čakal že debelo uro. Takrat pa je zaslišal glas izza okenca. “Letnik šestinosemdeset? Je prav?” je vprašal dekle pred njim. Zajela ga je panika, že se je hotel preriniti ven, a še preden je naredil dva koraka, mu je zmanjkalo tal pod nogami. Ko se je trenutek kasneje ovedel, je nad seboj videl prestrašene obraze obiskovalcev. “Kurac! Pa ne že spet!” si je zamrmral v brado.

—————————————-

Sedel je na zofi. Psihiatrinja mu je rekla, naj se uleže, ker mu bo potem lažje. Ni je ubogal. “Torej, gospod Pantala, kaj vas muči?” ga je vprašala, s prekrižanimi nogami sedeč pred njim v udobnem stolu. On jo je nekaj trenutkov živčno gledal, si manel roke. Na čelo so se mu jasno videle srage potu. Končno je spregovoril. “Imam … em … en problem,” je začel, “z določeno … em … besedno zvezo.” “Aha,” mu je pokimala.”Vsakič ko jo slišim me enostavno zmanjka,” je nadaljeval. “Katera pa je ta besedna zveza?” jo je zanimalo. “Lahko vam jo napišem, če hočete,” ji je odvrnil. “Ne, ne, povejte mi jo,” je zmajevala z glavo. “Ne bom,” je histerično zakrakal. “V redu, pa mi jo napišite,” je skomizgnila z rameni in mu podala papir in svinčnik. Z občutkom nelagodja jo je hitro nakracal nato pa ji jezno porinil papir nazaj v roke. Z zanimanjem je prebrala kaj je napisal. “Letnik šestinosemdeset?” ga je začudeno pogledala. Njegov obraz se je spačil. Ravno toliko časa je še imel, da je iztegnil roko in zakrišal “Nee!” nato pa se je zgrudil s zofe. Ni slišal, kako je psihiatrinja kriknila kajti tema ga je že potegnila vase.

—————————————-

Sedel je v baru in srkal mrzlo pivo ter gledal končnico v baseballu. Na njegovo žalost se njegovo priljubljeno moštvo tokrat ni uvrstilo v finale. Čutil je, da mu je zanimanje skopnelo, saj je bolj ali manj preslišal dogajanje na igrišču. Tedaj pa je okoli njega izbruhnil nemir. Radovedno je pogledal naokoli in v uho ujel nekaj sočnih kletvic. Zazrl se je nazaj v TV, točaj pa je zvišal glasnost na le-tem. Iz zvočnikov se je oglasil starejši glas komentatorja.”To bo vsaj izključitev! Brez kakršnegakoli razloga ga je udaril v glavo! Ja, poglejte, imel je popolnoma prosto pot,” je pojasnjeval, medtem, ko je bil predvajan ponovljeni posnetek prekrška. Kolikor je bilo videti, je igralec v črno rumenem dresu dobil nesramen udarec po nosu. “Očitno bo moral trener Gorni poslati v igro novega odbijalca,” je nadaljeval komentator, poškodovanca pa so zdaj že nosili z igrišča, “verjetno bo to kar Marent, saj prednjači pred ostalimi po statistiki. To bo njegov prvi nastop po poškodbi rame izpred pol leta. Zanimivo, je edini igralec v ligi, ki je iz letnika šestinosemdeset.” Pantal je nejeverno izbuljil oči in se poskušal otresti prihajajočega napada a ga njegovo telo ni ubogalo. Čutil je kako počasi se mu zapirajo oči in kako z lahkoto drsi dol s stola. Padca ni več čutil, prav tako ne mrzlega piva, ki se je razlil po njem niti krikov ljudi okoli njega.

—————————————-

Klečal je ob avtomobilu in pregledoval notranjo stran blatnike. Ker je bil avto rabljen, ni hotel tvegati. Dvignil je pokrov motorja in bil pozoren na kakršnekoli znake nesreče. Jeklena kletka je bila nedotaknjena, v olju ni bilo sledi saj, jermen je bil napet, zračni filter je bil svež, prav tako svečke in akumulator, posoda s hladilno tekočino je bila polna, na hladilniku se je svetil nov ventilator. Zaprl je pokrov in pogledal v notranjost. Bila je nedavno sčiščena, vonj po limoni je bil dehteče naraven. Obrnil je ključ, da so se pokazale vse kontrolne lućke; nekaj jih je kmalu ugasnilo, gorela pa ni nobena, ki bi kazala na težave. Prižgal je motor in ga pustil teči za pol minute. Tresenja se ni čutilo, hrup je bil v območju normale. Sedeži so bili udobni, kot da bi bili novi, okna so se odpirala brez probema. Skobacal se je ven, preveril odpiranje vrat (brez zatikanja, tečaji namazani z mastjo) nato pa pogledal še v prtljažnik. Tudi zadaj ni bilo kakšne sledi o karambolu zato ga je zadovoljen zaprl. Pokimal je proti moškemu srednjih let, ki je z rokami v žepih živčno stal nekaj metrov stran. Ta je pristopil bližje in ga vprašal: “Ste zadovoljni?” “Sem, ” mu je odgovoril kupec. “Kaj pa dokumentacija?” je vprašal prodajalca. “Vse je tukaj, zavarovanje, kasko, tehnični pregledi, lastništvo in navodila,” je ta odgovril in mu podal debelo torbico. Kupec jo je vzel potegnil ven sveženj papirja in začel brati. “Nečesa pa ni zapisanega notri,” je nervozno začel prodajalec. Kupec je nehal brati in z dvignjeno obrvjo vprašal: “Res? Česa pa?” “Tega, da je letnik šestinosemdeset, ” je s sklonjeno glavo povedal prodajalec. Ker je gledal v tla, ni mogel videti izraza na kupčevem obrazu. Ta je postal bled, oči je trdo obrnil navzgor, da so kazale le še beločnice. Iz rok je spustil torbico in se zložil na tla pred noge osuplega prodajalca.

—————————————-

Sedel je v kavarni in bral časopis, ko je k njemu pristopilo dekle v zgodnjih dvajsetih. “Hej, Matt, se pa že dolgo nisva videla.” Pogledal je navzgor in osuplo videl obraz, ki ga ni videl že vrsto let. Ni mogel odvrniti pogleda od nje, saj se je v njem nekaj premaknilo. Ob njegovem zbeganem pogledu se je dekle nasmehnilo, njega pa je ob tem skoraj vrglo s stola. Čas se je skoraj ustavil. Videl je, kako je z roko odmaknila pramen las z njenega obraza. Njenega angelskega obraza! Želel si je, da bi to ponavljala v nedogled. Zdramil ga je šele njen glas. “Matt, kaj ti je?” ga je zaskrbljeno vprašala. “Ah, samo vesel sem, da te spet vidim,” je rekel, ko se mu je vrnil dar govora. “A lahko prisedem ali čakaš koga?” ga je navihano spodbodla. “Ne, ne, ti kar,” je kar prehitro odgovoril in močno zardel. Vsedla se je nasproti njega, tako da si jo je dobro ogledal. “A je s tabo res v redu?” ga je resno vprašala. Sprevidel je, da ima usta še zmeraj široko odprta. Zaprl jih je in odvrnil:”V redu sem, v redu, pa ti?” “Ne vem, zdiš se mi tak, kot da si videl duha,” mu je pojasnila.”Angela,” si je zamrmral v brado. “Kako?” ga je zčudeno vprašala. “Nič, nič nisem videl,” ji je hlastno zatrdil. “No, ja, ne bi bila presenečena, če bi,” mu je povedala z nasmehom na ustih. “Kako to misliš?” jo je presenečeno vprašal. “Jah, ne vem, vsi iz letnika imajo nekam … no, preveč nesreč se dogaja,” je s pogledom zrla nekam v daljavo. “Kakšen letnik? Kakšne nesreče?” jo je osuplo vprašal. “Naš letnik, Matt, letnik oseminšestdeset!”

[Hehe, men je všeč štorija. Ideja, seveda, ker izvedba blows, kaj pa. :D ]

 

Jul 27

Zdajle sem gledal začetek filma Happy Gilmore z zgoraj omenjenim igralcem v naslovni vlogi.

FUCK, kolk to ni blo smešno!

Majkemi, katerikoli film, ki samo pokaže njegovo neumno faco, NI SMEŠN SPLJOH!

H. Wood, ditch that fucker, aight?!

Jul 27

Testiram Windows Live Writer, ki je mi od vseh (7! In vsi ostali so šrot :D ) preizkušenih ‘blog editing tool’-sev najbolj všečen, zato se tema malo spreminja. Noče mi dol potegnit ‘editing style’, kot pravi.

Če uspem tole objavt, bom hepi! :D

Jul 26

Evo, 4 slike, samo za vas! Njoy!

Od spredi:

od spredi

Z leve:

zleve.jpg

Z desne:

zdesne.jpg

Od zgorej:

odzgoraj.jpg

A mislite, da niso naravne? Poglejte še enkrat! Hotel sem samo videt odziv. :P

Copyright by:

Od spredi: Masol

Z desne: S. Shankar <promacs1 at yahoo.com>

Z leve: Karakal

Od zgoraj : James Santos

Jul 25

So prasci. Tri mesece! Fuck off!

Jul 24

Vsedla se je v kupe v kotu nasproti vrat, tako da jo bo videl ko bo vstopil v bar, za seboj vlečoč prikrite poglede moških obiskovalcev. Oblečena je bila v elegantno črno večerno obleko, ki ji je bila začuda še vedno prav, čeprav jo je nazadnje nosila na svojem maturantskem plesu in temu primernimi čevlji z visokimi petkami. Razlog za tako spremembo oblačenja sredi belega dne je bilo dogovorjeno srečanje z zelo vplivnim blogerjem. A že ko je govorila z njim je bilo nekaj narobe, saj je na vse pretege hotel ostati neimenovan. Ona se je temu upirala, a ji je urednica zabičala, da se bo morala pač pokoriti njegovim zahtevam, če hoče obdržati svojo službo. Besna je nato pristala na srečanje v okolici mesta pod pogojem, da mu pove, kako bo izgledala na dan srečanja. Ker si ni lastila dovolj izstopajoče obleke, se je spomnila na maturantsko obleko. Do srečanja je bilo še okoli deset minut, zato si je naročila pijačo, gin tonik, hkrati pa oprezala za morebitnim intervjujancem. Ko je spila že približno polovico pijače, je k njej pristopil fant v srednjih dvajsetih s kozarcem piva v roki. Presenečeno ga je pogledala, saj je mislila, da je to njen intervjujanec. Ni bil.

“Hej, Ana, kaj pa ti tukaj?” jo je ogovoril moški. “Živjo,” mu je odvrnila, brskajoč po spominu po njegovem imenu, saj se ji je zdelo, da se od nekod poznata in ko ga je končno našla, je še dodala: “Jan.” “Čakam na nekoga,” mu je odgovorila na vprašanje, neprijetno presenečena. Upala je da bo hitro odšel, še preden pride njen bloger. A namesto, da bi se zadovoljil s pozdravom, je Jan sedel zraven nje, še preden je lahko ugovarjala. “Kdaj pa pride?” jo je preiskovalno vprašal, nato pa srknil iz kozarca. “Kdo to?” ga je zmedeno vprašala.”Ja, tisti, za katerega si se tako zrihtala,ane?” jo je vprašal smejočih se ust.”Čez par minut,” mu je previdno odgovorila. “Aja? Kdo pa je?” jo je vprašal z neprikritim zanimanjem.”En bloger,” mu je nemirno rekla. “Aja? Bloger? O čem pa piše?” jo je vprašal z dvignjeno obrvjo. “Ne vem, bedarije, računalniki in to,” mu je navrgla vidno razdražena. “No, da mu ne boš to rekla v obraz,” se je prešerno zasmejal. Ni mu odgovorila; pogledala je proti vratom, upajoč, da jo bo kdo kmalu rešil.”Tole obleko pa že dolgo nisem videl na tebi,” ji je rekel zroč v njen obraz. Omemba njene obleke jo je presenetila.”O? A res?” ga je vprašala s podtonom nelagodja.”Ja, od maturanca ane? To je, kaj, osem let?” je tuhtal. “Devet,” mu je odgovorila.”No, še zmeraj ti paše,” ji je zagotovil. “Kaj?” ga je nejeverno vprašala in pri tem hudo zardela. Ni se spomnila, kdaj ji je moški dal kakšen kompliment.”Ja. A veš, nekatere ženske se … no … razlezejo, a veš?” jo je skušal prepričati. “Razlezejo?” je povzdignila glas, pri čemer je zadnji zlog opazno zvišal intonacijo. “Ja, gravitacija začne zmagovat, leta in…” ji je skušal pojasniti, a je prenehal, ko je videl kako ga gleda.”Leta! Gravitacija! Pha!” je prhnila in jezno zagrabila torbico ter odvihrala.”A potem najin intervju odpade ?” je krohotajoče zaklical za njo, da se je obrnila sredi koraka. Usta je imela presunjeno na pol odprta. Vsi v baru so nestrpno držali dih. Za trenutek se je zdelo, da se bo obrnila in odšla ven. A takoj zatem je togotno odpeketala k svoji mizi, prijela svoj na pol prazen kozarec in vsebino vrgla Janu v obraz. Ta je zaprepadeno zajel sapo, ko je mrzla pijača prešla skozi njegova oblačila. “Ja, intervju odpade,” mu je zabrusila in hitro odšla, Jan pa je zmedeno gledal za njo. Nekaj gostov si je veselo mrmralo v brado, Jan pa se je usedel za mizo in z prtičkom popivnal pijačo.”Matr, kakšno rit ma,” si je mislil in se nasmehnil.

Jul 24

12 JEBENIH ur sem rabil, da sem ga prebral. But it was sooo worth it :D

Imam pa mešane občutke, sadly.

Najprej dobri:

- Videt prof. McGonagall ‘ladno ko’ ta nartabulš špricer :D

- dva se kar pošteno precej ohoho orng zažvalita, ko je najmanj treba :D

- Death Eaters dobijo po pički :D

- Voldemort takisto :D

- “Sam pada!”aka shit…nah…diarrhea hit the fan :D

- slišat EDINO kletvico iz ust nekoga, od katerega bi najmanj pričakoval :D

Ali ipak, nekaj slabih tudi:

- čuden tempo knjige: na začetku razstur, potem se pa malodane vse ustavi, razen parih vmesnih pripetljajev

- zadnji fight bi bil lahko bolj … eksploziven

- upal sem, da bo šel Harry balistic on Voldemort’s ass

- Harry in kompanjona ne fentajo niti enega, še Voldemort ubije sam sebe

- nekaj smrti among the good guys ; prisostvuje se samo dvema – pred nosom jo skupita le elf Dobby in Fred (ta umre med pokanjem štosov? WTF?), ostale so bolj by the way

- konec je preveč mlačen, was expecting at least a Big Bang in Voldemort goin’ pussy

- epilog daje slutiti, da bo ziher še kaka knjiga padla :D

Hm, hm, 6 vs 7. Zdaj pa že nisem več prepričan, a je bilo res vredno :S

Jul 23

Jep, ravnokar so ga pripeljali. Ali, volja me je minila, ker že vem kdo vse gre rakom žvižgat. :( Fakr. Bah. A ga kdo odkupi?

A wicked mind