Jul 10

“Imam namen odrezati ti kurca, o, veliki Kserks! ! Zanima me zelo, če boginja si upali ti bodo reči!” se je s pečine galsno zadrl Leonidas, zroč proti perzijskemu taboru nekje v daljavi. Njegovih zvestih 300, zdaj le še 297, pijanih ko čep, mu je v zvesto sledilo s “Harooh! Harooh!”, nato pa so planili v glasni krohot. Edini, ki je ohranil trezno glavo, je bil Kapitan. Njegov obraz je izražal globoko zaskrbljenost. Z očmi je pozorno motril nebo.

Leonidas se je opotekaje primajal k njemu.”Kapitan, boste požitek žganega? Najboljša letina v vsej zgodovini Šparte, mi pravijo.” ga je počasi prosil, kot da bi se šele naučil govoriti. “Zavračam vašo ponudbo, o kralj. Vi si pa tudi ne bi smeli mračiti duha, le kaj bo če se gnidam nemarnim spet zahoče grške krvi?” ga je osorno zavrnil.”Pri Zevsu in kraljici moji, kakšne čenče!” je Leonidas zamahnil z roko in naredil nov požirek iz amfore, nato pa glasno rignil. “Opala,” se je zasmejal. Ko je videl, da njegovega prijatelja ničesar ne gane, mu je nasmešek uplahnil. Primaknil se je bliže Kapitanu, in ga tiho ogovoril. “Zvesti Kapitan, menda res ne mislite, da Had nas bo spustil od tod?” Kapitan se je v trenutku obrnil proti Leonidasu. Zgroženo se je zastrmel v svojega kralja in ga zaprepadeno vprašal: “Čemu nas ne bi?” ”Ah, Kapitan, poglejte njih število!” zmajal z glavo, nato pa s prstom pokazal proti dimu, ki ga je oddajal perzijski ogenj.”Menda ne mislite, da tristo nas ubogih zadržalo bo njih milijone?” Kapitan je prebledel. “Ugovarjam, moj kralj! V Pozejdona morje smo odvrgli že mnogo sovražnikovih trupel, sami pa izgubili le vrle tri može! Tudi njih bo nekdaj konec!” Zdaj je njegov obraz privzel pridih zelenega, Leonidas pa se je le muzal.”Moj vrli prijatelj,” je odgovoril Leonidas,”izvrstni ste soborec, ali, oprostite mi, o bitkah pojma nimate.” Glavo je zdaj pobešal proti tlom. V Kapitanu je vrelo. “Kako, vas moj gospod, prosim?” je zasikal skozi sklenjene zobe. Leonidas je dvignil glavo in se mu zazrl v oči. Njegove so bile polne solz.”Menda ne mislite, da poteza vzeti le može, ki potomce svoje dočakali so, ni bila namerna? Prišel sem semkaj le da zadržim jih, dokler vojske matere Grčije ne združe se,” mu je razložil Leonidas. Kapitanu so ob teh besedah solze zalile oči, glavo pa je zakopal med roke. Leonidas je svojemu prijatelju položil roko na ramo. ”Prihodnost nam ni dana,” je tiho rekel s skrušenim glasom.”Pridi zdaj, da počastimo Niko, v upanju da bi nam bila naklonjena v naših poslednjih dnevih,” je še dodal, tokrat z narajeno veselim glasom. To rekši, ga hlipajočega odvede proti središču rajanja svojih soborcev.

Do sedaj 1 komentar

  1. A wicked mind » Arhiv Bloga » Že tri leta serjem po blogosferi? SVETI DREK!

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

A wicked mind