Jul 28

Stal je v vrsti pred okencem da bi uredil jebeno dokumentacijo. Samo še nekdo je bil pred njim, visoko dekle dolgih rdečkastih las. Oddala je dokumenatacijo naprdnjeni delavki za okencem. Ta je začela preverjati podatke. Pogledal je stran. Bil je že malo živčen, saj je čakal že debelo uro. Takrat pa je zaslišal glas izza okenca. “Letnik šestinosemdeset? Je prav?” je vprašal dekle pred njim. Zajela ga je panika, že se je hotel preriniti ven, a še preden je naredil dva koraka, mu je zmanjkalo tal pod nogami. Ko se je trenutek kasneje ovedel, je nad seboj videl prestrašene obraze obiskovalcev. “Kurac! Pa ne že spet!” si je zamrmral v brado.

—————————————-

Sedel je na zofi. Psihiatrinja mu je rekla, naj se uleže, ker mu bo potem lažje. Ni je ubogal. “Torej, gospod Pantala, kaj vas muči?” ga je vprašala, s prekrižanimi nogami sedeč pred njim v udobnem stolu. On jo je nekaj trenutkov živčno gledal, si manel roke. Na čelo so se mu jasno videle srage potu. Končno je spregovoril. “Imam … em … en problem,” je začel, “z določeno … em … besedno zvezo.” “Aha,” mu je pokimala.”Vsakič ko jo slišim me enostavno zmanjka,” je nadaljeval. “Katera pa je ta besedna zveza?” jo je zanimalo. “Lahko vam jo napišem, če hočete,” ji je odvrnil. “Ne, ne, povejte mi jo,” je zmajevala z glavo. “Ne bom,” je histerično zakrakal. “V redu, pa mi jo napišite,” je skomizgnila z rameni in mu podala papir in svinčnik. Z občutkom nelagodja jo je hitro nakracal nato pa ji jezno porinil papir nazaj v roke. Z zanimanjem je prebrala kaj je napisal. “Letnik šestinosemdeset?” ga je začudeno pogledala. Njegov obraz se je spačil. Ravno toliko časa je še imel, da je iztegnil roko in zakrišal “Nee!” nato pa se je zgrudil s zofe. Ni slišal, kako je psihiatrinja kriknila kajti tema ga je že potegnila vase.

—————————————-

Sedel je v baru in srkal mrzlo pivo ter gledal končnico v baseballu. Na njegovo žalost se njegovo priljubljeno moštvo tokrat ni uvrstilo v finale. Čutil je, da mu je zanimanje skopnelo, saj je bolj ali manj preslišal dogajanje na igrišču. Tedaj pa je okoli njega izbruhnil nemir. Radovedno je pogledal naokoli in v uho ujel nekaj sočnih kletvic. Zazrl se je nazaj v TV, točaj pa je zvišal glasnost na le-tem. Iz zvočnikov se je oglasil starejši glas komentatorja.”To bo vsaj izključitev! Brez kakršnegakoli razloga ga je udaril v glavo! Ja, poglejte, imel je popolnoma prosto pot,” je pojasnjeval, medtem, ko je bil predvajan ponovljeni posnetek prekrška. Kolikor je bilo videti, je igralec v črno rumenem dresu dobil nesramen udarec po nosu. “Očitno bo moral trener Gorni poslati v igro novega odbijalca,” je nadaljeval komentator, poškodovanca pa so zdaj že nosili z igrišča, “verjetno bo to kar Marent, saj prednjači pred ostalimi po statistiki. To bo njegov prvi nastop po poškodbi rame izpred pol leta. Zanimivo, je edini igralec v ligi, ki je iz letnika šestinosemdeset.” Pantal je nejeverno izbuljil oči in se poskušal otresti prihajajočega napada a ga njegovo telo ni ubogalo. Čutil je kako počasi se mu zapirajo oči in kako z lahkoto drsi dol s stola. Padca ni več čutil, prav tako ne mrzlega piva, ki se je razlil po njem niti krikov ljudi okoli njega.

—————————————-

Klečal je ob avtomobilu in pregledoval notranjo stran blatnike. Ker je bil avto rabljen, ni hotel tvegati. Dvignil je pokrov motorja in bil pozoren na kakršnekoli znake nesreče. Jeklena kletka je bila nedotaknjena, v olju ni bilo sledi saj, jermen je bil napet, zračni filter je bil svež, prav tako svečke in akumulator, posoda s hladilno tekočino je bila polna, na hladilniku se je svetil nov ventilator. Zaprl je pokrov in pogledal v notranjost. Bila je nedavno sčiščena, vonj po limoni je bil dehteče naraven. Obrnil je ključ, da so se pokazale vse kontrolne lućke; nekaj jih je kmalu ugasnilo, gorela pa ni nobena, ki bi kazala na težave. Prižgal je motor in ga pustil teči za pol minute. Tresenja se ni čutilo, hrup je bil v območju normale. Sedeži so bili udobni, kot da bi bili novi, okna so se odpirala brez probema. Skobacal se je ven, preveril odpiranje vrat (brez zatikanja, tečaji namazani z mastjo) nato pa pogledal še v prtljažnik. Tudi zadaj ni bilo kakšne sledi o karambolu zato ga je zadovoljen zaprl. Pokimal je proti moškemu srednjih let, ki je z rokami v žepih živčno stal nekaj metrov stran. Ta je pristopil bližje in ga vprašal: “Ste zadovoljni?” “Sem, ” mu je odgovoril kupec. “Kaj pa dokumentacija?” je vprašal prodajalca. “Vse je tukaj, zavarovanje, kasko, tehnični pregledi, lastništvo in navodila,” je ta odgovril in mu podal debelo torbico. Kupec jo je vzel potegnil ven sveženj papirja in začel brati. “Nečesa pa ni zapisanega notri,” je nervozno začel prodajalec. Kupec je nehal brati in z dvignjeno obrvjo vprašal: “Res? Česa pa?” “Tega, da je letnik šestinosemdeset, ” je s sklonjeno glavo povedal prodajalec. Ker je gledal v tla, ni mogel videti izraza na kupčevem obrazu. Ta je postal bled, oči je trdo obrnil navzgor, da so kazale le še beločnice. Iz rok je spustil torbico in se zložil na tla pred noge osuplega prodajalca.

—————————————-

Sedel je v kavarni in bral časopis, ko je k njemu pristopilo dekle v zgodnjih dvajsetih. “Hej, Matt, se pa že dolgo nisva videla.” Pogledal je navzgor in osuplo videl obraz, ki ga ni videl že vrsto let. Ni mogel odvrniti pogleda od nje, saj se je v njem nekaj premaknilo. Ob njegovem zbeganem pogledu se je dekle nasmehnilo, njega pa je ob tem skoraj vrglo s stola. Čas se je skoraj ustavil. Videl je, kako je z roko odmaknila pramen las z njenega obraza. Njenega angelskega obraza! Želel si je, da bi to ponavljala v nedogled. Zdramil ga je šele njen glas. “Matt, kaj ti je?” ga je zaskrbljeno vprašala. “Ah, samo vesel sem, da te spet vidim,” je rekel, ko se mu je vrnil dar govora. “A lahko prisedem ali čakaš koga?” ga je navihano spodbodla. “Ne, ne, ti kar,” je kar prehitro odgovoril in močno zardel. Vsedla se je nasproti njega, tako da si jo je dobro ogledal. “A je s tabo res v redu?” ga je resno vprašala. Sprevidel je, da ima usta še zmeraj široko odprta. Zaprl jih je in odvrnil:”V redu sem, v redu, pa ti?” “Ne vem, zdiš se mi tak, kot da si videl duha,” mu je pojasnila.”Angela,” si je zamrmral v brado. “Kako?” ga je zčudeno vprašala. “Nič, nič nisem videl,” ji je hlastno zatrdil. “No, ja, ne bi bila presenečena, če bi,” mu je povedala z nasmehom na ustih. “Kako to misliš?” jo je presenečeno vprašal. “Jah, ne vem, vsi iz letnika imajo nekam … no, preveč nesreč se dogaja,” je s pogledom zrla nekam v daljavo. “Kakšen letnik? Kakšne nesreče?” jo je osuplo vprašal. “Naš letnik, Matt, letnik oseminšestdeset!”

[Hehe, men je všeč štorija. Ideja, seveda, ker izvedba blows, kaj pa. :D ]

 

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

A wicked mind