Jul 30


“… vsak moj plava korak
in trip
menjam vsak hip
sledi
ki pustil si mi …”

Ležala je ob obali velikanskega jezera ob vznožju visokih gora. Na gleženj je imela privezano tanko rdečo vrv, ki se je napeta vila iz jezera. Skušala jo je odvezati z gležnja, a ni našla nobenega vozla. Poskusila jo je strgati z rokami, a je bila vrvica premočna. Nato jo je hotela potegniti iz jezera, a jo je držalo nekaj močnega. Zato se je raje z vrvico v roki odpravila proti jezeru. Ko se je bližala vodi, se je vrvica dvigala iz vode, a je še vedno ni mogla potegniti ven. Zdaj je stala že pri vodi, vrvici pa še zmeraj ni bilo videti konca Za trenutek se je obotavljala, potem pa je bosa stopila v vodo. Na njeno začudenje na podplatih ni začutila grobega peska kot na obali, ampak mehko podlago, ki je trdno stala le kak centimeter pod gladino. Naredila je korak naprej, upajoč, da bo podlaga še zmeraj tam. Bila je, zato je pospešila korak, potegujoč vrvico ih vode. Končno je prišla do mesta, kjer je bila, tako se je zdelo, vrvica pritrjena na podlago. Grobo jo je potegnila navzgor in vrvica se je na njeno presenečnje vdala. Potegnila jo je kvišku, a je na svojo grozo videla na koncu, kjer naj bi bila vrvica privezana na podlago zavezano drugo vrvico.Ihteče ji je sledila, tako kot prvi. In tako kot prej, je tudi na koncu te bila privezana druga vrvica. Besno jim je sledila, vrvico za vrvico. Kmalu so se ji na dalneh pokazali žulji, vrvic pa kar ni hotelo biti konec. Nato pa je vsa objokana potegnila vrvico črne barve in začutila, kako je pod njenimi nogami navzdol potegnilo podlago. Izgubila je tla pod nogami, okoli nje pa je voda tvorila vrtinec. Zajela jo je panika, hotela je splavati proč od vrtinca, a je bil premočan za njo in kmalu jo je potegnil pod vodo. Čutila je še kako je vdihnila mrzlo vodo, nato pa jo je vzela tema…

“…a zdaj me vleče nazaj
in
daj pokliči še kdaj
vsaj v mislih priznaj …”

Stala je sredi majhne sobe.Vse je bilo v belem. Bele stene, bela tla, bel strop. Nobenih vrat, nikakršnega okna. Na sredi sobe je stala, seveda bela, barska mizica z, kajpaj belim, telefonom. Le-ta je v naslednjem trenutku grozeče zazvonil. Vsako naslednje zvonenje je bilo glasnejše od prejšnjega. Kmalu je bil glasen kot raketa, da si je morala zatisniti ušesa, a vidnejšega učinka ni bilo. V ušesih je začutila močno bolečino, zato je raje dvignila slušalko. Zvonenje je prenehalo, v ušesih pa ji je glasno šumelo. Slušalko si je prislonila k obrazu. “Halo?Je kdo tam?” je vprašala. Nekaj trenutkov je bila le tišina. Nato pa je globok glas odgovoril:”Priznam.” Takoj zatem je čutila, da se je nekaj dotaknilo njenega vratu. Pogledala je slušalko in pretreseno videla, kako se iz nje vejejo dolge, žive žice. Odvrgla jo je na tla, a ena izmed žic se je že zvila okrog njene roke. Prestrašeno se je je hotela otresti, tako da ni čutila, kako se ji je druga ovila okoli obeh nog ter kako se ji še ena plazi okoli vratu. Ko je to le opazila, je bilo že prepozno – zdaj je imela tudi roki tesno zvezani skupaj. Ker ni mogla držati ravnotežja, je padla na tla, žice pa so jo tako zvezano začele vleči proti slušalki.Ta se je nehumano povečala, da je njeno telo z lahkoto zdrsnilo vanjo…

“… vsak
je trden korak
dotik
postane le krik
boj
sama s seboj”

Pred seboj je na tleh zagledala dolgo preprogo, ki je krasila dolgo dvorano. Na njej so bili izvezeni ljudje, ki so sodeč po njihovih izrazih trpeli hude muke, sicer pa niso kazali nobenih poškodb. Na drugi strani dvorane je zagledala Njega. Veselo je kriknila, nato pa se je brez pomišljanja pognala čez preprogo. A že ko je prvič stopila nanjo, je začutila neizmerno bolečino. Videla, kako nekdo z nožem zabada vanjo. Kričala je na ves glas. Nato pa je tako hitro, kakor je bolečina prišla, ta tudi odšla, grozne misli pa prav tako. Spoznala je, da se joče. S kotičkom očesa je opazila, da se v preprogi na kateri stoji, nekaj premika. Videla je človeka, kako se zvija od trpljenja in nemo kriči. Posvetilo se ji je, kaj se bo zgodilo, če se odpravi naprej. A na drugi strani preproge jo je čakal On. Zbrala je misli, glasno vdihnila in naredila korak naprej. V glavo ji je šinila podoba zakrinkane podobe, ki je v roki držala pištolo in jo imela namerjeno proti njej. Postava je sprožila, ona pa je začutila bolečino, ko je metek zadel njeno telo. Nato je bolečina popustila in spet je stala na preprogi, na drugi trpeči duši. Opogumila se je in naredila korak naprej. Vsakič je zagledala drugo nesrečo, drug umor. Obgljavljenje, obešenje, razčetverjenje. Nič ji ni bilo prihranjeno. Končno se je zavedla, da stoji na drugi strani dvoranje, da stoji ob Njem. Objokana se je sklonila nad Njega. Z roko se je dotaknila Njegovega obraza. Ob dotiku je zakričala od bolečine, saj se ji je zdelo, da njeno telo gori. Bolečina je bila premočna in njeno telo se je vdalo…

[Besedilo v italics: izbrani verzi iz Trip-a, copyrighted by Gušti & Polona]

 

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

A wicked mind