Avgust, 2007 Arhiv

Avg 31

Ni me

Objavljeno v Rnd, miks, 1 komentar »

Za kakšen mesec sebom potuhnil.

Izpiti PRESS :(

Avg 29

Od tega sem prešel na to.

Avg 28

“Will the highways on the Internet become more few?” – G.W.B, Concord, N.H., Jan. 29, 2000

Pazniki so ga grobo potisnili so skozi vrata. Boječe si je ogledal namrgodene sojetnike. V drugačnih okoliščinah bi ga dali v oddelek z običajnimi kriminalci, ampak ker so na upravitelja pritiskali politični veljaki, ga je bil prisiljen vreči med najhujše – k seksualnim prestopnikom. Ko so ga končno opazili, so se vsi spogledali z glavnim v oddelku. Ta je bil prava pošast, dva metra v višino in pol toliko v širino, tehtal pa je polnih sto petdeset kilogramov. Res je bil videti strašen, a gibal se je tako lahkotno kot ptica. Prišlek je bil presenečen nad njegovo gibčnostjo, tako da skoraj ni opazil, da se mu moški približuje. Ko je naposled stopil k njemu, se je le-ta skrčil v gubo, čakajoč na udarce, a ga je silak nežno prijel za roko in ga odvedel v sredino oddelka. Tam ga je posadil na bližnji stol in še sam sedel zraven prišleka. Velikan je tlesknil z prsti in kakor na ukaz so tudi ostali jetniki od miz povlekli stole in se prav tako posedli okoli novega sotrpina. Ta je zgroženo opazil, kako pričakujoče ga gledajo. Nekaterim je celo počasi polzela slina iz ust. “Povej nam, zakaj si tu,” je nato spregovoril velikan, prišlek pa je ob njegovem galsu prestrašeno trznil. “Ne, ne, prosim, ne silite me, ” je začel novodošli, a ga je ustavila silakova klofuta, da se je skoraj zvrnil s stola. “Prav, prav, bom povedal, samo ne tepite me,” je prišlek hlipajoče dvignil roke. Ko se je pomiril, je začel počasi pripovedovati. “Enkrat sem že …” je začel in videlo se je, da mu je mučno govoriti o tem. “Opa, slišite, tega ni naredil prvič! Rešpekt!” mu je priznavalno rekel silak. Sojetniki okoli so mrmraje prikimavali, novi sojetnik pa je nadaljeval. “Pač, sem si rekel, bom pa še enkrat, ane,” je rekel z obrazom zakopanim v roke. “Tako je! Nič se bat!” je vzkliknil velikan poleg njega, tovariši pa so mu pritegnili. Ko so potihnili je prišlek spet nadaljeval. “Najprej sem pogledal, če je res tako dobra kot pravijo da je,” je rekel. “Dečki, tale pa zna! Najprej je skrbno izbral katero bo!” se je zarežal silak; sojetniki so sledili njegovemu zgedu. “Res je bla, zato sm enostavno prtisnu,” se ni pustil motiti novi. “Kar na suho jo je! Ti pa maš jajca, stari! Taka, iz jekla!” se mu je velikan zarežal v obraz. Tako kot prej so se mu pridružili še ostali sojetniki. “Seka pa mt sta ble clo u sosednji sobi. Kaj če bi slišale?” je naglas razmišljal novodošli jetnik. Velikanu in ostalim je ob tem podatku kar sapo vzelo. “Kar u sosednji sobi si jo? Faaaak, model,” ga je občudujoče gledal velikan. A prišlek se sploh ni zmenil zanj. “Nism mogu čakat, pa sem se prej mal igral,” je nadaljeval. “Uuuu, clo cajt za drkat je mel! Svaka ti čast, svaka ti čast!” je velikan stresal njegovo roko, nato pa so si jo podali še ostali sojetniki. A novi sojetnik tega sploh ni registriral. “Pol je pa končn pršlo, ” je rekel, nato pa je dvorano skoraj raznesloob tuljenju in smejanju in medsebojnem objemanju sojetnikov. Končno jih je velikan toliko pomiril, da so se usedli nazaj. “In kako je blo?” je nato vprašal pripovedajočega. Slišalo se je odpenjanje zadrg, eden pa se je v pričakovanju slekel celo do golega. “Kaj kako je blo?” je pripovedajoči začudeno pogledal velikana. “Ja, ko si jo pofukal, ane?” je željno vprašal silak. “Pofukal koga?” je prišlek strmel v velikana. “Ja, to babo, o kteri govoriš?” ga je začudeno vprašal nazaj. “Ma kako babo? Torent s porničem sem dol potegnu pa so me dobil. Zakaj pa misliš, da sem dobil doživljenjsko?” je jezno rekel prišlek, nato pa je v dvorani nastala smrtna tišina.

[Malo krajša, ampak to ni tako pomembno. Bolj pomembna je situacija, v katero bomo, niti ne dvomim, ob taki gonji zabredli tako kot zabredeš v drek: mastno in zaudarjajoče.]

Avg 28

Moxy

Avg 27

“Tišina!” se je zadrla in ga zasekala čez ledvica, ko ji je hotel ugovarjati. Čeprav je bil fizično močnejše postave, ga je moč udarca vseeno presenetila, a ni pisnil niti enkrat. Druga ga je s puškinim kopitom od zadaj usekala pod kolena, da je klecnil na tla. “Tale bo pravšnji zanjo, ostali so nekam švohotni. Ni važno, za naš namen bodo dobri,” je zaslišal pred seboj, ko je k njemu z leve pristopila ženska z neverjetnimi bicepsi in konjskim obrazom, lase pa je imela dolge do pasu in v oči bodeče blond barve. Ob njeni prisotnosti, so ostale vojakinje okoli njega povesile glavo. Presenečeno se je spraševal ali je to gesta spoštovanja ali le znak, da se mora te ženske bati. “Odpeljite jih v štab!” je zaklicala ženski, ki je z oddajnikom v roki stala nekaj metrov stran. “Kam pa jih peljete?” je hotel zvedeti od prišlekinje. Komaj je izgovoril zadnjo besedo, ga je blondinka tako hitro udarila čez gobec, da se še pripraviti ni mogel. V ustih je začutil toplo kri in odkršek karbonskega zoba. Skupaj s krvjo ga je spljuval ven, medtem pa je ženska rohnela nanj. “Ti, da si upaš povzdigniti glas nad vrhovno poveljnico?” mu je kričala tako blizu, da je lahko videl njene gnile zobe. “Aha,” ji je uporno pogledal v njene živalske oči. To jo je tako presenetilo, da je obmolknila. Nekaj trenutkov sta srdito stremela eden v drugega, nato pa se je ženska vzravnala in, tako je bilo videti, nekaj preudarjala. “Tako, tako. Kar v moj avto z njim,” je končno rekla ne da bi spustila pogled z njega. Ženske ob njem so ga presenetljivo surovo dvignile in ga držečega za lase odvlekle do plavolaskinega avtomobila.

——————————

Sedel je v srednje veliki kletki v zadku patrujnega vozila in si zadovoljno mel zapestja, kjer so še pred trenutkom bile zaklenjene lisice. Zdaj, ko je imel prosti roki, se je spravil še nad ključavnico same kletke. Trajalo je nekaj časa, saj v zadnjem delu ni bilo veliko svetlobe. Potiho se je skobacal ven iz kletke in začel previdno brskati po prostoru. Končno je našel majhen omot v katerem sta bila le plazemska pištola z naboji ter radijski oddajnik. Nadel si ga je v uho, nato pa potiho rekel: “Tukaj Kovah. Sem na položaju. Konec.” “Tu Rdečelaska, potrjeno. Vso srečo. Konec,” je kmalu zatem zaslišal iz oddajnika, nato pa je ta utihnil. Vzel ga je ven iz ušesa, se usedel in potrpežljivo začel čakati, da se ustavijo. Začel je misliti na tovariše, ki so jih odpeljali bogve kam. Želel si je, da bi čutil kaj več kot pomilovanje njihove usode, a njegovih najboljših mož niso hoteli žrtvovati. On sam se mogoče ne bo vrnil, zato mora ostati nekdo, ki bo v primeru poloma poskusil znova. Kolikor je vedel, je bil to deseti poskus vdora v njihovo bazo in še nikoli niso prišli tako daleč. Kmalu ga je začela premagovati nervoza, saj poteka misije niti pod razno ni hotel ogroziti. Navsezadnje je v to vložil zadnjih deset let svojega življenja. Neskončno število ur njegovih mož je šlo v zbiranje informacij, podtikanje dezinformacij, infiltracijo vohunov zato si niso smeli privoščiti niti ene same samcate napake. Pritisk je bil tako velik, da se je nekaterim celo zmešalo. Občutil je, da se čez grbine vozijo počasneje, nato pa so se popolnoma ustavili. Puško je usmeril proti vratom, pripravljen, da sproži takoj, ko jih bodo odprli. A vrata se niso odprla. Avto je speljal in sedaj skozi okno ni bilo videti nobene svetlobe. “Res nas peljejo pod zemljo,” je vzhičeno pomislil. Nato pa je avto zavil v levo in se še enkrat ustavil. Tokrat je od zunaj zaslišal odpiranje voznikovih vrat, zato je bil prepričan, da so prišli na konec poti. Mirno je dvignil pištolo proti vratom in čakal. Ni mu bilo treba čakati dolgo, ko je zaslišal šklepetanje ključavnice, nato pa so se vrata počasi odprla. “Spravi se že v…” je začela plavolaska, ki jo je srečal prej, a še preden je končala, že je pritisnil na sprožilec. Sila izstrelka jo je vrgla nazaj, v naročje svojih stražark. Še preden so zaradi presenečenja te lahko reagirale, sta dve od njih že ležali na tleh, smrtno ranjeni. Ostale je ob taki izgubi zgrabila panika in začele so bežati, a on je vsako pokončal z enim samim natančnim strelom. Ko je bilo streljanja konec, je za trenutek postal, da bi se prepričal, da niso slučajno poklicale pomoči. Ker se ni nič zgodilo, je lažje zadihal. Še vedno na preži se je sklonil do mrtve ženske s plavimi lasmi. Močno je potegnil njene do pasu dolge lase, a ti se niso dali. “Ena manj,” je veselo rekel. Ker je vedel, da je čas glavnega pomena, je hitro stekel proti edinim vratom, ki so vodile globlje v zemljo. Nekaj trenutkov je postal, da se je spomnil poti po kateri mora iti, nato pa z dvignjeno pištolo izginil v temnem hodniku za vrati.

—————————–

Zadihan se je ustavil pri vratih, ki naj bi vodila v glavno središče podzemnega bunkerja. Mastno je zaklel, saj se ni nadejal takšnega napora – v načrtih je bila pot videti otročje lahka. Ko si je odpočil, je stopil bližje k vratom in nanja naslonil svoje levo uho. Slišal je oddaljeno raztezanje kovine, sicer pa nič takega, kar bi nakazovalo na kakršnokoli aktivnost v sobi. Ko je že hotel odmakniti glavo z vrat pa je zaslišal nezmotljiv zvok polnjenja pištole s strelivom, nato pa še hitro bližajoče se korake. Urno je ustrelil obe luči na hodniku, nato pa se prihulil k steni ob vrata. Ni čakal dolgo, ko so se vrata sunkoma odprla, v zid nasproti vrat pa je zaporedomo treščilo vsaj pol ducata strelov. Ko se je prah polegel, je iz sobe zaslišal nizek ženski glas: “Omega, spravi se že za steber!” Slišati je bilo, kot da se nekdo kobaca preko pohištva. “Nisem zadela, zato bodite previdne,” ja zaslišal isti ženski glas nato pa previdne korake vsaj petih ljudi. Skozi vrata je počasi stopila visoka ženska s plavimi lasmi do ramen. Pozorno se je ogledovala po hodniku v njegovi smeri, a ga zaradi teme ni mogla videti. Ko se je obrnila, dabi preverila še drugo stran, jo je od zadaj prijel za vrat, jo grobo potisnil k sebi, z brco izbil pištolo iz njene roke, nato pa svojo pištolo prislonil ob njeno glavo. “Samo pisni, pa te ustrelim!” ji je zagrozil. In res, sploh se ni upirala. Z lahkoto jo je prestavil pred vrata. Stražarke so usmerile pištole proti njima, a jim je talka jezno ukazala: “Budale neumne, ne streljajte!” “Če mi predate Omego, bom odšel in vas pustil pri miru, sicer vas vse ubijem,” je zahteval od njih. Ženske so se obotavljale in nekaj razpravljale, nato pa se je izza stebra zaklical mil ženski glas: “Ne!” Bil je presenečen, saj je zven glasu v njem prebudil nekaj njemu nepoznanega a tako čudovitega. “Pustite jih pri miru!” je izza stebra nadaljeval glas, nato pa je pred njega stopila v črno oblečeno dekle z do ušes dolgimi lasmi. Imela je čudovito telo, katerega bi ji zavidala vsaka ženska, kar jih je poznal. Bil je očaran nad njemimi sinje modrimi očmi, ki so na njem imele pomirjujoč učinek. Obstal je na mestu in to je začutil tudi njegova talka, ki se je z dobro namerjenim udarcem izvila iz njegovega prijema. Videl je, kako je izza pasu potegnila manjši revolver in ga že začela dvigovati proti njegovemu telesu. “Ne!” je zakričal in se vrgel vstran, niti za trenutek prepozno, saj so trenutek kasneje na mesto kjer je prej stal, treščili izstrelki stražark. Naredil je preval in še preden so stražarke lahko reagirale, ustrelil v osvobojeno talko, ki se je ob zadetku neslišno zgrudil. Tik ob ušesu mu je švignil izstrelek, da je lahko začutil njegovo toploto. Nagonsko je ustrelil v smer iz katere je priletel strel in videl, kako se je stražarka zgrudila s kratkim krikom. A proti njemu je bila uperjena še trojica smrtonosnih orožij, zato je pomislil, da ga lahko reši le še čudež. V pričakovanju smrtnega strela je zaprl oči, a zgodilo se ni nič. Odprl je oči in videl zmedene obraze stražark, ki so nejeverno pritiskale na peteline svojih pištol. “Ne streljajte! Predam se,” je glasno zaklical, odložil pištolo na tla in dvignil roke nad glavo. “Prosim, poslušajte me, od tod morate, vsak čas bodo tukaj! Hitro, ni časa za zajebancijo!” je rekel presenečim stražarkam. Te so se spogledale, saj jim njegova predaja ni šla v račun. “Zakaj naj ti verjamemo?” je izza stebra stopila Omega. Njena pojava, mu je zmešala glavo. “Ne vem, samo pojdite,” je bleknil. “Zakaj?” je hotela vedeti Omega. “Ker… ne vem … ko sem te videl … nekaj si sprožila v meni … pojma nimam kaj … ampak tako čudovito je … samo pojdi, prosim te!” ji je odgovoril. Ženske so strahoma pogledale Omego. Ta se ni zmenila za njihove poglede in ga je še naprej mirno gledala. “Kako ti je ime?” ga je vprašala. “Magnus. Magnus White sem,” ji je zmedeno odgovoril. “Vstani!” mu je nežno ukazala. Vstal je. “Jaz sem Omega. Omega Blue,” je rekla z rahlim nasmeškom in mu podala roke. V svojo roko je vzel njeno in vzdrhel ob dotiku njene mehke kože. S svojimi modrimi očmi ga je pogledala v oči, da se mu je zdelo, da se utaplja v globokem oceanu. Nato pa je spustila svojo roko in se obrnila stran od njega, proti goli steni. Tudi stražarke, ki so še ostale, so se z orožjem, še vedno uperjenim v njega, ritensko pomikale proti zidu. Naenkrat je v steni zazevala luknja, za njo pa osvetljen hodnik. Omega je z eno nogo že stopila v hodnik, a se je še zadnjič obrnila proti njemu, ga pogledala v oči in se mu nasmehnila. Presunjeno je stal tam kot lipov bog, ne meneč se za zvoke približujoče se bitke. Naposled je Omega skupaj s stražarkami izginila v temo in za seboj zaprla skrivna vrata. “Adijo, Omega Blue,” je doživeto zavzdihnil Magnus, pobral svojo pištolo in odkorakal iz sobe.

 [Heaven @ tagp ]

[Opa, Magnus se je pa zacopal! :P Veliko sem spustu, res je. Malo ozadja: te ženske, ki so ga ugrabile, so v resnici same blondinke ( :P ). Dogaja se v prihodnosti, kjer je ponavadi le pregovorna neumnost blondink prešla v resničnost. Ampak ker je stupidnost rezultirala v poskoku rojstev blondink, so jih hoteli zakonsko omejiti. To so res storili, ampak seveda to blondinkam všeč bilo je ne, zato so se uprle. Od takrat se gredo gverilo. Ker jim zadušitev upora ni najbolj uspevala, so se usmerili na glavno, Omego Blue. No, tu stopi v štorijo Magnus White in zgoraj je epski konec zgodbe, LOL. :D Zdaj verjetno že veste, kaj Omega Blue pomeni, ja? ( Omega = zadnja črka grške abecede, Blue = modro, v tem primeru gre za barvo njenih las. Na začetku sem mislil dati Omega Blonde, ampak Blue zveni tako kul. :D ) Torej, da je ona v bistvu zadnja tr00 blondinka. Aja, za kaj so ga mislile uporabiti? Ne-čedni posli, doh! :) ]

Avg 27

… ko bodo v dnevniku na eni izmed naših največjih televizij objavili ekskluzivni posnetek amaterske orgije.

Enkrat bo ziher prišlo do tega. Če ne z kakšno prihodnjo vlado, pa z revolucijo. :wink:

Avg 24

Ura je zvonila točno ob treh zjutraj, kot vsak dan doslej. Prebudil se je s polnimi usti kletvic in treščil budilko, da je utihnila. “Pizde vesoljske, glavo mi bo razgnalo!” je zagrčal, ko je glasno rjovenje približajočega se plovila zbudilo njegovo z najboljšim vinom daleč naokoli napojeno glavo. Z obraza je spihal nekaj pramenov črnih do ramen dolgih in grozno smrdečih las. Vstal je in se mukoma obdržal na nogah, saj omotica še zdaleč ni mislila popustiti. Ko se je obrnil proti kotu, da bi pobral svojo zvesto Puško, da je pod rebri grdo zaskelelo, a je stisnil zobe. “Pofukana jetra!” je siknil, ko je v roke vzel ogromno krepelo. Zadnje dni jo je dvignil le stežka. Pomislil je, da ga bo ta služba stala življenja, ampak to je bilo vse kar je imel. Kurac pa vse kar ‘mam! Kot nadarjenega študenta so ga že pri šestih letih prijavili za mesto spoštovanega Moža. Seveda se je uvrstil v program kot prvi na lestvici in res je zaključil kot prvi v skupini. Nato pa se je pri specializaciji usmeril v taktična orožja, kjer je z levo roko premagoval najboljše strelce z bližnjih kolonij. In od takrat je vse skupaj eno veliko sranje! Ko je končno napočil čas služenja, je bil presrečen, ko so mu Ukazali skrivno misijo. Jebeš pa misijo! Ena bajta okoli pa puščava! Ko jo je videl, je sprva pomišljal, a kakšne velike izbire ni imel. Ukaza izpolniš pa tudi če si mrtev! Ali sprejmeš ali pa te prijazno pospremijo v Pekel. Ko je končno imel svojo Puško opasano in naslonjeno na rami, se je sprehodil okoli postelje skozi vedno odprta vrata na majhen balkon. V daljavi je že lahko videl sled meglice, ki jo je za seboj puščala ladja in rumeno sled ogromnih motorjev. A so res tako neumni? Že šest let jih razstreljujem kot glinaste golobe, pa še vedno prihajajo. In to vsak jebeni dan na isto jebeno mesto! “Idoti kurčevi!” se je pridušal, ko je puško naslonil na pripravljeno stojalo, svojo rit pa posadil na oblazinjen fotelj, ki je sedel pred stojalom. S hrbta je odložil pasove orožja in se udobno zleknil. Pogledal je na polje z nepreglednim številom sestreljnih vesoljskih plovil. Večinoma so bili to le še ostanki, saj so Možje vsako plovilo dodobra oklestili. Vsakič jih je videl, kako so prišli z ogromno prikolico in zavzeto nakladali zoglenele kose padlih konstrukcij. Zadnje čase jih ni videl več toliko, prišli so le sem ter tja, pobrali pa zelo malo, včasih ničesar. Upam da so v teh letih le kaj spacali iz te kurčeve šare! Iz njegovih spominov ga je predramilo približajoče se rjovenje ogromnih motorjev. Pogledal je proti ladji in videl, da se veča in veča. Kar pomeni, da boš tudi ti kmalu samo kup razbitin. V ušesa si je preventivno vtaknil čepke potem obraz približal namerilcu nato pa čakal, da se ladja spusti na položaj na katerega bo lažje nameril. Čutil je, kako se je ogromna senca premaknila čez njega, nato pa je skozi namerilec že lahko videl gigantsko ladjo. A potem ga je spreletel čuden občutek. Kurba, mende ne bom zgrešu! Zgrešil je enkrat in nikoli več. To se je zgodilo prvo noč, ko je prišel. Sam se je izgovarjal na privajanje na Puško. Povedal ni nikomur, saj ni želel, da bi ga že takoj prvi dan odpisali. Kurac bom zgrešu! Otresel se je slabih misli in zadovoljno pritisnil na sprožilec. “Adijo!” je rekel in opazoval, kako temno rdeča krogla z ogromno hitrostjo drvi proti zdaj že oddaljujočemu se plovilu. Krogla se je čez nekaj tenutkov že približala plovilu. Glasno je odjeknilo in ladjo je raztrgalo na goreče kose. Ti so se opotekaje zrušili na tla in za seboj pustili visok oblak puščavskega peska. Jipkajej, še ena na tleh! Opazujoč oddaljene luči vozil Moških je glasno zazehal, iz ušes potegnil čepke in jih vrgel čez balkon, se dvignil iz fotelja in odkorakal skozi balkonska vrata, se kot pokošen vrgel na posteljo ter v trenutku zaspal.

——————————

Sedel je v glavni kabini velikega plovila in čakal na Ukaz. Jebenti, a se boste že odločili?! Kolikor je vedel, se niso mogli zediniti, kam v preteklost bi ga poslali. Že zjutraj je opravil vse predpisane psihološke, zdravniške in Trillian kakšne -ške preglede še. Potem je sledilo par uric simulatorja in par uric simulatorskega poligona prav tako. Pa še brezvezen jebeno kurčev teoretični test! Ko so ga končno le spustili v ladjo, je minilo že dobrega pol dneva. Nato je dobil na voljo obsežna navodila in uro časa za spoznavanje kontrol. Te niso bila nič drugačna od kakršnegakoli drugega modernega letala, zato za privajanje ni potreboval veliko časa. Nato se je z oborženim spremstvom podal visoko v vesolje, kjer naj bi stestiral dobro varovane zmožnosti ladje. Ena od njih je bil ravno časovni stroj, ki so ga, kakor je prebral, pobrali iz razbitin ladij, ki jih je on sam lastnoročno sklatil z neba. Za to so rabili dvajset let? Jebenih dvajset let mojga lajfa! Za en kurčev časovni stroj?! “Metiar, ste še tam?” se je zališal raskav glas iz zvočnika na sredinski konzoli. “Kje za pofukanega vraga naj bi pa bil?” je Metiar pobesnel v mikrofon, ki je visel izpod stropa. “Dobro, tu je kancler Dural,” je z druge strani povezave odgovoril glas, ne meneč se za njegov izpad. “Pozdravljen Metiar, tukaj Dural,” se je nadaljeval drug veliko bolj uraden glas. “Ukaz je tak,” je nadaljeval, “z NLPjem…” “Kako prosim?” se ni mogal zadržati Metiar. “Z NLPjem, Novim Letalom Predsedstva,” je nadaljeval glas iz zvočnika, “boste skočili v preteklost dne 7.5.2245 ob drugi uri in devetinpetdeset minut, na lokacijo 25 stopinj po osi X, 33 stopinj po osi Y in 42 stopinj po osi Z, smer sever-severovzhod. Prosim, potrdite.” Metiar je vtipkal položaj v računalnik, ta pa ga je izrisal na zaslonu. Ko je Metiar videl destinacijo, mu je zastal dih. To bajto pa poznam! “Gospod Kancler, tisto leto sem jaz tam služil Ukaz in kolikor vem, sem uničil vsako ladjo, ki je prišla mimo! Sam sebe bom ubil, če grem tja!” je rdeč v obraz ugovarjal Metiar. “KAAAJ? Kako si upate ugovarjati Ukazu Kanclerja!” je skozi zvočnik zarjovel Dural. “Ukaz boste služili, sicer vas bomo Odpisali, je to jasno?” je strogo nadaljeval Dural. “Ampak…” je začel Metiar, a je iz zvočnika spet zahrumelo. “Pri Trilianu, tako boste služili, sicer bom Ukazal da vas spremstvo pospremi v Pekel! Je to jasno?” je grozeče zarenčal Dural. “Prav, prav, služil bom vaš ukaz, Kancler Dural,” se je končno vdal Metiar. Kurac, pa vdal! Bo že videl rit kravatarska kanclerska! Jezno je pognal motorje, nato pa vključil časovni stroj. Trenutek zatem se je pojavil sredi znane puščave, a preden bi lahko reagiral, je daleč od ladje mimo švignila temno-rdeča krogal nezdravega videza. WTF? A nisem sklatil čisto vsake ladje? Nato pa ga je zadelo. Hitro je vtipkal položaj, s kjer je prišel in z ogromnim nasmeškom ponovno aktiviral časovni stroj.

——————————-

Pojavil se je na istem mestu ob skoraj enakem času, da se je zdelo, kot da sploh ni odšel. Po zvočniku je zaslišal znan glas, a tokrat se le-ta ni več usajal, ampak je zvenel prestrašen kot pes. “Metiar, ampak vi ste vendar mrtvi!” je zavreščal Dural. Ha, jaz pa mrtev! “Veste, Kancler, nečesa nisem nikomur povedal. Ko sem v tisti puščavi odslužil vaš Ukaz, sem pozabil obvestiti, da sem eno ladjo zgrešil. To je bilo na mojo prvo noč služenja. To je bilo sedmega maja dva tisoč dvestopetinštirideset.” je z nasmeškom na obrazu povedal Metiar. “To je nezaslišano! Ukažite spremstvu, naj ga pospremijo v Pekel!” se je histerično zadrl Dular. O, ne, ne boš, pes garjavi! Metiar ni bil za brez veze najboljši strelec daleč naokoli in še preden se je spremstvo sploh zganilo, je bila polovica  njegovih plovil že v plamenih. Nate, prasci! “Kancler, prihajam vas pospremit v Pekel!” se je Metiar še zadrl v mikrofon, izključil zvezo nato pa se podal v nemogoč boj. Najebali ste pizduni!

[OW YEAH, fasal so jih! :D ]

Avg 24

Prijatelj sobloger in fotograf Anže išče dekleta za slikanje. Nekaj njegovih fotk si lahko ogledate na njegovem blogu. Glede na kvaliteto njegovih slik menim, da razočarane ne bodeste. :)

Torej, če ste željne sodelovati, pustite komentar na njegovem blogu z e-mail naslovom, na katerega vas lahko kontaktira.

Avg 22

… 24 frameov

24 frameov?! Frameov?! FRAMEOV??!!

OKVIROV!!!!

Potem imajo pa na About en footnote, citiram (no, ctrl-c, ctrl-v, really):

*Knjiga Skrivnost velikega brata je fikcijski roman, ki nima nikakršne povezave z oddajo Big Brother in ne govori o njenem zakulisju.

WTF? Od kje smo pa z “velikega brata” prešaltal na “Big Brother”?

Še sami so povsod uporabljali “Big Brother”, kako bi, jebenti, potem lahko knjiga bila kakorkoli povezana s šovom?

In od kje njim, da z razliko od “velikega brata”, folk ve, kaj “24 frameov” sploh pomeni?

OK, ker knjige nimam, niti je ne mislim nabaviti (mi pa lahko kdo, ki jo je prebral, pove o čem v knjigi gre in kaj tale “24 frameov” pomeni za dogajanje v njej), je lahko pač kr’ neki si je avtor zamislil ali ipak:

“Normally, 24 frames are needed for one second of film.” [@ Wikipedia]

Aha, lejga kljukca.

“Skrivnost velikega brata v sekundi” se ne čuje tako dobro, jade?

Ja, z buzzwordi in medijskim hypom se da na veliko (za)služit.

[Sem hotel notri pustiti stavek, da so marketingarji kurci in da je tak naslov neumen, ampak ga raje nisem.]

Avg 22

Ve kdo za kakšen plac v prestolnici, kjer imajo WC z ekstra velikim ogledalom?

Like, preferably, ogledalo čez celo steno?

A wicked mind