Avg 24

Ura je zvonila točno ob treh zjutraj, kot vsak dan doslej. Prebudil se je s polnimi usti kletvic in treščil budilko, da je utihnila. “Pizde vesoljske, glavo mi bo razgnalo!” je zagrčal, ko je glasno rjovenje približajočega se plovila zbudilo njegovo z najboljšim vinom daleč naokoli napojeno glavo. Z obraza je spihal nekaj pramenov črnih do ramen dolgih in grozno smrdečih las. Vstal je in se mukoma obdržal na nogah, saj omotica še zdaleč ni mislila popustiti. Ko se je obrnil proti kotu, da bi pobral svojo zvesto Puško, da je pod rebri grdo zaskelelo, a je stisnil zobe. “Pofukana jetra!” je siknil, ko je v roke vzel ogromno krepelo. Zadnje dni jo je dvignil le stežka. Pomislil je, da ga bo ta služba stala življenja, ampak to je bilo vse kar je imel. Kurac pa vse kar ‘mam! Kot nadarjenega študenta so ga že pri šestih letih prijavili za mesto spoštovanega Moža. Seveda se je uvrstil v program kot prvi na lestvici in res je zaključil kot prvi v skupini. Nato pa se je pri specializaciji usmeril v taktična orožja, kjer je z levo roko premagoval najboljše strelce z bližnjih kolonij. In od takrat je vse skupaj eno veliko sranje! Ko je končno napočil čas služenja, je bil presrečen, ko so mu Ukazali skrivno misijo. Jebeš pa misijo! Ena bajta okoli pa puščava! Ko jo je videl, je sprva pomišljal, a kakšne velike izbire ni imel. Ukaza izpolniš pa tudi če si mrtev! Ali sprejmeš ali pa te prijazno pospremijo v Pekel. Ko je končno imel svojo Puško opasano in naslonjeno na rami, se je sprehodil okoli postelje skozi vedno odprta vrata na majhen balkon. V daljavi je že lahko videl sled meglice, ki jo je za seboj puščala ladja in rumeno sled ogromnih motorjev. A so res tako neumni? Že šest let jih razstreljujem kot glinaste golobe, pa še vedno prihajajo. In to vsak jebeni dan na isto jebeno mesto! “Idoti kurčevi!” se je pridušal, ko je puško naslonil na pripravljeno stojalo, svojo rit pa posadil na oblazinjen fotelj, ki je sedel pred stojalom. S hrbta je odložil pasove orožja in se udobno zleknil. Pogledal je na polje z nepreglednim številom sestreljnih vesoljskih plovil. Večinoma so bili to le še ostanki, saj so Možje vsako plovilo dodobra oklestili. Vsakič jih je videl, kako so prišli z ogromno prikolico in zavzeto nakladali zoglenele kose padlih konstrukcij. Zadnje čase jih ni videl več toliko, prišli so le sem ter tja, pobrali pa zelo malo, včasih ničesar. Upam da so v teh letih le kaj spacali iz te kurčeve šare! Iz njegovih spominov ga je predramilo približajoče se rjovenje ogromnih motorjev. Pogledal je proti ladji in videl, da se veča in veča. Kar pomeni, da boš tudi ti kmalu samo kup razbitin. V ušesa si je preventivno vtaknil čepke potem obraz približal namerilcu nato pa čakal, da se ladja spusti na položaj na katerega bo lažje nameril. Čutil je, kako se je ogromna senca premaknila čez njega, nato pa je skozi namerilec že lahko videl gigantsko ladjo. A potem ga je spreletel čuden občutek. Kurba, mende ne bom zgrešu! Zgrešil je enkrat in nikoli več. To se je zgodilo prvo noč, ko je prišel. Sam se je izgovarjal na privajanje na Puško. Povedal ni nikomur, saj ni želel, da bi ga že takoj prvi dan odpisali. Kurac bom zgrešu! Otresel se je slabih misli in zadovoljno pritisnil na sprožilec. “Adijo!” je rekel in opazoval, kako temno rdeča krogla z ogromno hitrostjo drvi proti zdaj že oddaljujočemu se plovilu. Krogla se je čez nekaj tenutkov že približala plovilu. Glasno je odjeknilo in ladjo je raztrgalo na goreče kose. Ti so se opotekaje zrušili na tla in za seboj pustili visok oblak puščavskega peska. Jipkajej, še ena na tleh! Opazujoč oddaljene luči vozil Moških je glasno zazehal, iz ušes potegnil čepke in jih vrgel čez balkon, se dvignil iz fotelja in odkorakal skozi balkonska vrata, se kot pokošen vrgel na posteljo ter v trenutku zaspal.

——————————

Sedel je v glavni kabini velikega plovila in čakal na Ukaz. Jebenti, a se boste že odločili?! Kolikor je vedel, se niso mogli zediniti, kam v preteklost bi ga poslali. Že zjutraj je opravil vse predpisane psihološke, zdravniške in Trillian kakšne -ške preglede še. Potem je sledilo par uric simulatorja in par uric simulatorskega poligona prav tako. Pa še brezvezen jebeno kurčev teoretični test! Ko so ga končno le spustili v ladjo, je minilo že dobrega pol dneva. Nato je dobil na voljo obsežna navodila in uro časa za spoznavanje kontrol. Te niso bila nič drugačna od kakršnegakoli drugega modernega letala, zato za privajanje ni potreboval veliko časa. Nato se je z oborženim spremstvom podal visoko v vesolje, kjer naj bi stestiral dobro varovane zmožnosti ladje. Ena od njih je bil ravno časovni stroj, ki so ga, kakor je prebral, pobrali iz razbitin ladij, ki jih je on sam lastnoročno sklatil z neba. Za to so rabili dvajset let? Jebenih dvajset let mojga lajfa! Za en kurčev časovni stroj?! “Metiar, ste še tam?” se je zališal raskav glas iz zvočnika na sredinski konzoli. “Kje za pofukanega vraga naj bi pa bil?” je Metiar pobesnel v mikrofon, ki je visel izpod stropa. “Dobro, tu je kancler Dural,” je z druge strani povezave odgovoril glas, ne meneč se za njegov izpad. “Pozdravljen Metiar, tukaj Dural,” se je nadaljeval drug veliko bolj uraden glas. “Ukaz je tak,” je nadaljeval, “z NLPjem…” “Kako prosim?” se ni mogal zadržati Metiar. “Z NLPjem, Novim Letalom Predsedstva,” je nadaljeval glas iz zvočnika, “boste skočili v preteklost dne 7.5.2245 ob drugi uri in devetinpetdeset minut, na lokacijo 25 stopinj po osi X, 33 stopinj po osi Y in 42 stopinj po osi Z, smer sever-severovzhod. Prosim, potrdite.” Metiar je vtipkal položaj v računalnik, ta pa ga je izrisal na zaslonu. Ko je Metiar videl destinacijo, mu je zastal dih. To bajto pa poznam! “Gospod Kancler, tisto leto sem jaz tam služil Ukaz in kolikor vem, sem uničil vsako ladjo, ki je prišla mimo! Sam sebe bom ubil, če grem tja!” je rdeč v obraz ugovarjal Metiar. “KAAAJ? Kako si upate ugovarjati Ukazu Kanclerja!” je skozi zvočnik zarjovel Dural. “Ukaz boste služili, sicer vas bomo Odpisali, je to jasno?” je strogo nadaljeval Dural. “Ampak…” je začel Metiar, a je iz zvočnika spet zahrumelo. “Pri Trilianu, tako boste služili, sicer bom Ukazal da vas spremstvo pospremi v Pekel! Je to jasno?” je grozeče zarenčal Dural. “Prav, prav, služil bom vaš ukaz, Kancler Dural,” se je končno vdal Metiar. Kurac, pa vdal! Bo že videl rit kravatarska kanclerska! Jezno je pognal motorje, nato pa vključil časovni stroj. Trenutek zatem se je pojavil sredi znane puščave, a preden bi lahko reagiral, je daleč od ladje mimo švignila temno-rdeča krogal nezdravega videza. WTF? A nisem sklatil čisto vsake ladje? Nato pa ga je zadelo. Hitro je vtipkal položaj, s kjer je prišel in z ogromnim nasmeškom ponovno aktiviral časovni stroj.

——————————-

Pojavil se je na istem mestu ob skoraj enakem času, da se je zdelo, kot da sploh ni odšel. Po zvočniku je zaslišal znan glas, a tokrat se le-ta ni več usajal, ampak je zvenel prestrašen kot pes. “Metiar, ampak vi ste vendar mrtvi!” je zavreščal Dural. Ha, jaz pa mrtev! “Veste, Kancler, nečesa nisem nikomur povedal. Ko sem v tisti puščavi odslužil vaš Ukaz, sem pozabil obvestiti, da sem eno ladjo zgrešil. To je bilo na mojo prvo noč služenja. To je bilo sedmega maja dva tisoč dvestopetinštirideset.” je z nasmeškom na obrazu povedal Metiar. “To je nezaslišano! Ukažite spremstvu, naj ga pospremijo v Pekel!” se je histerično zadrl Dular. O, ne, ne boš, pes garjavi! Metiar ni bil za brez veze najboljši strelec daleč naokoli in še preden se je spremstvo sploh zganilo, je bila polovica  njegovih plovil že v plamenih. Nate, prasci! “Kancler, prihajam vas pospremit v Pekel!” se je Metiar še zadrl v mikrofon, izključil zvezo nato pa se podal v nemogoč boj. Najebali ste pizduni!

[OW YEAH, fasal so jih! :D ]

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

A wicked mind