Avg 27

“Tišina!” se je zadrla in ga zasekala čez ledvica, ko ji je hotel ugovarjati. Čeprav je bil fizično močnejše postave, ga je moč udarca vseeno presenetila, a ni pisnil niti enkrat. Druga ga je s puškinim kopitom od zadaj usekala pod kolena, da je klecnil na tla. “Tale bo pravšnji zanjo, ostali so nekam švohotni. Ni važno, za naš namen bodo dobri,” je zaslišal pred seboj, ko je k njemu z leve pristopila ženska z neverjetnimi bicepsi in konjskim obrazom, lase pa je imela dolge do pasu in v oči bodeče blond barve. Ob njeni prisotnosti, so ostale vojakinje okoli njega povesile glavo. Presenečeno se je spraševal ali je to gesta spoštovanja ali le znak, da se mora te ženske bati. “Odpeljite jih v štab!” je zaklicala ženski, ki je z oddajnikom v roki stala nekaj metrov stran. “Kam pa jih peljete?” je hotel zvedeti od prišlekinje. Komaj je izgovoril zadnjo besedo, ga je blondinka tako hitro udarila čez gobec, da se še pripraviti ni mogel. V ustih je začutil toplo kri in odkršek karbonskega zoba. Skupaj s krvjo ga je spljuval ven, medtem pa je ženska rohnela nanj. “Ti, da si upaš povzdigniti glas nad vrhovno poveljnico?” mu je kričala tako blizu, da je lahko videl njene gnile zobe. “Aha,” ji je uporno pogledal v njene živalske oči. To jo je tako presenetilo, da je obmolknila. Nekaj trenutkov sta srdito stremela eden v drugega, nato pa se je ženska vzravnala in, tako je bilo videti, nekaj preudarjala. “Tako, tako. Kar v moj avto z njim,” je končno rekla ne da bi spustila pogled z njega. Ženske ob njem so ga presenetljivo surovo dvignile in ga držečega za lase odvlekle do plavolaskinega avtomobila.

——————————

Sedel je v srednje veliki kletki v zadku patrujnega vozila in si zadovoljno mel zapestja, kjer so še pred trenutkom bile zaklenjene lisice. Zdaj, ko je imel prosti roki, se je spravil še nad ključavnico same kletke. Trajalo je nekaj časa, saj v zadnjem delu ni bilo veliko svetlobe. Potiho se je skobacal ven iz kletke in začel previdno brskati po prostoru. Končno je našel majhen omot v katerem sta bila le plazemska pištola z naboji ter radijski oddajnik. Nadel si ga je v uho, nato pa potiho rekel: “Tukaj Kovah. Sem na položaju. Konec.” “Tu Rdečelaska, potrjeno. Vso srečo. Konec,” je kmalu zatem zaslišal iz oddajnika, nato pa je ta utihnil. Vzel ga je ven iz ušesa, se usedel in potrpežljivo začel čakati, da se ustavijo. Začel je misliti na tovariše, ki so jih odpeljali bogve kam. Želel si je, da bi čutil kaj več kot pomilovanje njihove usode, a njegovih najboljših mož niso hoteli žrtvovati. On sam se mogoče ne bo vrnil, zato mora ostati nekdo, ki bo v primeru poloma poskusil znova. Kolikor je vedel, je bil to deseti poskus vdora v njihovo bazo in še nikoli niso prišli tako daleč. Kmalu ga je začela premagovati nervoza, saj poteka misije niti pod razno ni hotel ogroziti. Navsezadnje je v to vložil zadnjih deset let svojega življenja. Neskončno število ur njegovih mož je šlo v zbiranje informacij, podtikanje dezinformacij, infiltracijo vohunov zato si niso smeli privoščiti niti ene same samcate napake. Pritisk je bil tako velik, da se je nekaterim celo zmešalo. Občutil je, da se čez grbine vozijo počasneje, nato pa so se popolnoma ustavili. Puško je usmeril proti vratom, pripravljen, da sproži takoj, ko jih bodo odprli. A vrata se niso odprla. Avto je speljal in sedaj skozi okno ni bilo videti nobene svetlobe. “Res nas peljejo pod zemljo,” je vzhičeno pomislil. Nato pa je avto zavil v levo in se še enkrat ustavil. Tokrat je od zunaj zaslišal odpiranje voznikovih vrat, zato je bil prepričan, da so prišli na konec poti. Mirno je dvignil pištolo proti vratom in čakal. Ni mu bilo treba čakati dolgo, ko je zaslišal šklepetanje ključavnice, nato pa so se vrata počasi odprla. “Spravi se že v…” je začela plavolaska, ki jo je srečal prej, a še preden je končala, že je pritisnil na sprožilec. Sila izstrelka jo je vrgla nazaj, v naročje svojih stražark. Še preden so zaradi presenečenja te lahko reagirale, sta dve od njih že ležali na tleh, smrtno ranjeni. Ostale je ob taki izgubi zgrabila panika in začele so bežati, a on je vsako pokončal z enim samim natančnim strelom. Ko je bilo streljanja konec, je za trenutek postal, da bi se prepričal, da niso slučajno poklicale pomoči. Ker se ni nič zgodilo, je lažje zadihal. Še vedno na preži se je sklonil do mrtve ženske s plavimi lasmi. Močno je potegnil njene do pasu dolge lase, a ti se niso dali. “Ena manj,” je veselo rekel. Ker je vedel, da je čas glavnega pomena, je hitro stekel proti edinim vratom, ki so vodile globlje v zemljo. Nekaj trenutkov je postal, da se je spomnil poti po kateri mora iti, nato pa z dvignjeno pištolo izginil v temnem hodniku za vrati.

—————————–

Zadihan se je ustavil pri vratih, ki naj bi vodila v glavno središče podzemnega bunkerja. Mastno je zaklel, saj se ni nadejal takšnega napora – v načrtih je bila pot videti otročje lahka. Ko si je odpočil, je stopil bližje k vratom in nanja naslonil svoje levo uho. Slišal je oddaljeno raztezanje kovine, sicer pa nič takega, kar bi nakazovalo na kakršnokoli aktivnost v sobi. Ko je že hotel odmakniti glavo z vrat pa je zaslišal nezmotljiv zvok polnjenja pištole s strelivom, nato pa še hitro bližajoče se korake. Urno je ustrelil obe luči na hodniku, nato pa se prihulil k steni ob vrata. Ni čakal dolgo, ko so se vrata sunkoma odprla, v zid nasproti vrat pa je zaporedomo treščilo vsaj pol ducata strelov. Ko se je prah polegel, je iz sobe zaslišal nizek ženski glas: “Omega, spravi se že za steber!” Slišati je bilo, kot da se nekdo kobaca preko pohištva. “Nisem zadela, zato bodite previdne,” ja zaslišal isti ženski glas nato pa previdne korake vsaj petih ljudi. Skozi vrata je počasi stopila visoka ženska s plavimi lasmi do ramen. Pozorno se je ogledovala po hodniku v njegovi smeri, a ga zaradi teme ni mogla videti. Ko se je obrnila, dabi preverila še drugo stran, jo je od zadaj prijel za vrat, jo grobo potisnil k sebi, z brco izbil pištolo iz njene roke, nato pa svojo pištolo prislonil ob njeno glavo. “Samo pisni, pa te ustrelim!” ji je zagrozil. In res, sploh se ni upirala. Z lahkoto jo je prestavil pred vrata. Stražarke so usmerile pištole proti njima, a jim je talka jezno ukazala: “Budale neumne, ne streljajte!” “Če mi predate Omego, bom odšel in vas pustil pri miru, sicer vas vse ubijem,” je zahteval od njih. Ženske so se obotavljale in nekaj razpravljale, nato pa se je izza stebra zaklical mil ženski glas: “Ne!” Bil je presenečen, saj je zven glasu v njem prebudil nekaj njemu nepoznanega a tako čudovitega. “Pustite jih pri miru!” je izza stebra nadaljeval glas, nato pa je pred njega stopila v črno oblečeno dekle z do ušes dolgimi lasmi. Imela je čudovito telo, katerega bi ji zavidala vsaka ženska, kar jih je poznal. Bil je očaran nad njemimi sinje modrimi očmi, ki so na njem imele pomirjujoč učinek. Obstal je na mestu in to je začutil tudi njegova talka, ki se je z dobro namerjenim udarcem izvila iz njegovega prijema. Videl je, kako je izza pasu potegnila manjši revolver in ga že začela dvigovati proti njegovemu telesu. “Ne!” je zakričal in se vrgel vstran, niti za trenutek prepozno, saj so trenutek kasneje na mesto kjer je prej stal, treščili izstrelki stražark. Naredil je preval in še preden so stražarke lahko reagirale, ustrelil v osvobojeno talko, ki se je ob zadetku neslišno zgrudil. Tik ob ušesu mu je švignil izstrelek, da je lahko začutil njegovo toploto. Nagonsko je ustrelil v smer iz katere je priletel strel in videl, kako se je stražarka zgrudila s kratkim krikom. A proti njemu je bila uperjena še trojica smrtonosnih orožij, zato je pomislil, da ga lahko reši le še čudež. V pričakovanju smrtnega strela je zaprl oči, a zgodilo se ni nič. Odprl je oči in videl zmedene obraze stražark, ki so nejeverno pritiskale na peteline svojih pištol. “Ne streljajte! Predam se,” je glasno zaklical, odložil pištolo na tla in dvignil roke nad glavo. “Prosim, poslušajte me, od tod morate, vsak čas bodo tukaj! Hitro, ni časa za zajebancijo!” je rekel presenečim stražarkam. Te so se spogledale, saj jim njegova predaja ni šla v račun. “Zakaj naj ti verjamemo?” je izza stebra stopila Omega. Njena pojava, mu je zmešala glavo. “Ne vem, samo pojdite,” je bleknil. “Zakaj?” je hotela vedeti Omega. “Ker… ne vem … ko sem te videl … nekaj si sprožila v meni … pojma nimam kaj … ampak tako čudovito je … samo pojdi, prosim te!” ji je odgovoril. Ženske so strahoma pogledale Omego. Ta se ni zmenila za njihove poglede in ga je še naprej mirno gledala. “Kako ti je ime?” ga je vprašala. “Magnus. Magnus White sem,” ji je zmedeno odgovoril. “Vstani!” mu je nežno ukazala. Vstal je. “Jaz sem Omega. Omega Blue,” je rekla z rahlim nasmeškom in mu podala roke. V svojo roko je vzel njeno in vzdrhel ob dotiku njene mehke kože. S svojimi modrimi očmi ga je pogledala v oči, da se mu je zdelo, da se utaplja v globokem oceanu. Nato pa je spustila svojo roko in se obrnila stran od njega, proti goli steni. Tudi stražarke, ki so še ostale, so se z orožjem, še vedno uperjenim v njega, ritensko pomikale proti zidu. Naenkrat je v steni zazevala luknja, za njo pa osvetljen hodnik. Omega je z eno nogo že stopila v hodnik, a se je še zadnjič obrnila proti njemu, ga pogledala v oči in se mu nasmehnila. Presunjeno je stal tam kot lipov bog, ne meneč se za zvoke približujoče se bitke. Naposled je Omega skupaj s stražarkami izginila v temo in za seboj zaprla skrivna vrata. “Adijo, Omega Blue,” je doživeto zavzdihnil Magnus, pobral svojo pištolo in odkorakal iz sobe.

 [Heaven @ tagp ]

[Opa, Magnus se je pa zacopal! :P Veliko sem spustu, res je. Malo ozadja: te ženske, ki so ga ugrabile, so v resnici same blondinke ( :P ). Dogaja se v prihodnosti, kjer je ponavadi le pregovorna neumnost blondink prešla v resničnost. Ampak ker je stupidnost rezultirala v poskoku rojstev blondink, so jih hoteli zakonsko omejiti. To so res storili, ampak seveda to blondinkam všeč bilo je ne, zato so se uprle. Od takrat se gredo gverilo. Ker jim zadušitev upora ni najbolj uspevala, so se usmerili na glavno, Omego Blue. No, tu stopi v štorijo Magnus White in zgoraj je epski konec zgodbe, LOL. :D Zdaj verjetno že veste, kaj Omega Blue pomeni, ja? ( Omega = zadnja črka grške abecede, Blue = modro, v tem primeru gre za barvo njenih las. Na začetku sem mislil dati Omega Blonde, ampak Blue zveni tako kul. :D ) Torej, da je ona v bistvu zadnja tr00 blondinka. Aja, za kaj so ga mislile uporabiti? Ne-čedni posli, doh! :) ]

Do sedaj 1 komentar

  1. 1 paxman
    21:36 - 29.08.2007

    Nimam nič proti blondinkam, se razume. :D

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

A wicked mind