Avgust, 2007 Arhiv

Avg 21

Brez besede je stresla vodo z dežnika, nato pa ga zaprla. “In kaj je tako nujnega, Nina, da si še las nisem imela časa pobarvat?” je Nastja vprašala na dekle, ki je stalo ob njej. Stali sta pod visoko jekleno konstrukcijo, ki ju je s stekleno streho obvarovala pred zmernim dežjem in skupaj z drugimi obiskovalci čakali na odhod vzpenjače. Dekle je nekaj trenutkov molčalo, nato pa ji je z roko nakazalo, naj pride bližje. Nastja je namrgodeno stopila bližje, da ji je Nina lahko zašepetala na uho: “Moje slike ima in pravi, da jih bo poslal prijateljem.” “Prasec!” je nagonsko ušlo Nastji. “Šššš, tišje,” jo je opomnila Nina. Nastja je opazila, kako bleda je. Ob tem se ji je njena prijateljica zasmilila. “Kaj pa hoče?” jo je vprašala. “Ne vem, rekel je samo, da naj pridem v kavarno na gradu,” je s solznimi očmi povedala Nina. “Ampak tega ne zmorem sama,” je še nadaljevala in jo pogledala s čudovito lepim pogledom, ki je Nastjo zelo zbegal. “Ne skrbi, saj grem s tabo,” jo je pomirjujoče objela zdaj tiho hlipajočo Nino okoli ramen. “Pridi, greva noter,” je rekla Nini, ko je zagledala široko odprta vrata vzpenjače in jo začela rahlo voditi ob sebi proti vzpenjači.

————————–

“Kdaj pa pride?” je vprašala Nastja, po tem, ko se je natakar končno zmigal stran. Nina je naročila najmočnejši koktajl, kar so ga imeli in po pravici povedano, potrebovala ga je. Nastja pa se je, nasprotno, zadovoljila s pomarančnim sokom, saj je hotela imeti trezne misli. Nina je pogledala na zapestno uro, ki ji je tičala na levi roki. Tako lepi levi roki… “Čez dvajset minut,” je Nastjo zdramil prijateljičin glas. “Em, a pride sem?” je vprašala Nino in rahlo zardela. Da bi skrila svoj obraz, se je obrnila stran. “Ne, v galerijo hoče da pridem,” ji je odvrnila. Zdaj je bila Nastja primorana obrniti se proti svoji prijateljici, saj je natakar prinesel pijačo. S kratkim “hvala” sta obe prijeli ponujeno pijačo in jo začeli brez besed srkati po slamici. Ob tem je Nastja nehote pogledala Ninin obraz, a vse kar je videla, kar je čutila, so bile njene ozko stisnjene ustnice… “In kaj mu boš rekla?” se je prisilila vprašati Nino. “Pojma nimam. Bom že kako…” je zmajala z glavo. “Kaj bi ti rekla?” je še vprašala za nasvet Nastjo. Ob tem vprašanju jo je oblila kurja polt, a je vseeno odgovorila: “Em, lahko bi se mu zlagala, da si pač lezbijka in da si ga pustila, ker pač ne maraš decov.” Nina jo je gledala s tako neumnim izrazom na obrazu, da je Nastja mislila, da je izdala preveč. “Saj ne pravim da si, ampak…” se je začela izmotavati, a jo je Nina prekinila. “To je ful dobra ideja!” je skoraj zakričala Nastja. “Em, a je res?” jo je presenečeno gledala Nastja. “Ja, da se mu zlažem, da sem lezbijka bi pomenil, da ga res ne zanimam in da ga nisem pustila zanalašč,” je navdušeno razlagala; Nastji se je zdelo, da kar preveč navdušeno. “Hvala, da si mi povedala to idejo,” ji je veselo rekla Nina, nato pa svojo roko položila na njeno in jo nežno stisnila. Nastji se je zdelo, kot da bo ravnokar poletela, tako lahka si je zdela… “Ja, ni problema, pa še kdaj,” ji je odgovorila, jezna nase, da je sploh kaj zinila. Nina je v naslednjem trenutku pogledala na uro na bližnji steni in rekla: “Pridi, greva, deset minut je že mimo.” To rekši, je v enem požirku popila preostal del koktejla, iz torbice izvrtala točen znesek in ga vrgla na mizo. Nastji ni ostalo nič drugega, kot da naredi enako, nato pa sta se odpravili proti galeriji.

—————————–

Ogledovali sta si stare obnovljene slike, ki so spokojno visele na steni. Čeprav je bilo videti, kot da slikam namenjata vso pozornost, ni bilo tako. Nastja je zdaj že tretjič ustavila pri sliki, ki je upodabljala srednjeveško razčetverjenje. Pomislila je, če je Nina videla to sliko. Sama je že odkar sta odšle iz kavarne, premlela vsak način umora, ki se ga je lahko spomnila in ki bil dovolj dober za povračilo prascu od Nika; Nika, ki bi rad prizadel njeno dobro prijateljico, tisto sladko, tisto ljubko bitje… Njenih misli so jo rešili glasno odmevajoči koraki. Pogledala je vzdolž galerije in videla, kako proti njej stopa moški. Trenutek kasneje, ji je ob bok stopila Nina, katere obraz je bil čudno zadovoljen. Ko se je moški ustavil nekaj metrov pred njima, je prepoznala grobe poteze Nika. “Nisem rekel, da lahko pride tudi ona,” je z roko malomarno pokazal proti Nastji. Ta mu je že hotela zabrusiti nazaj, a je na svoje presenečenje začutila, da ji je nekdo toplo stisnil roko. Prevzel jo je tako dober občutek, da je pozabila, kaj je hotela reči. “Kaj hočeš od mene?” je slednjič Nika vprašala Nina. “Hočem, da ljudje vedo, kakšna prasica si!” ji je jezno vrgel v obraz. “Vem, zakaj si me pustila, zaradi tistega pezdeta Kemida, a? A ti slovenci niso dost pa se boš z bosanci jebala, a?” je rjovel dalje. Nina je zahlipala in močneje stisnila Nastjino roko, ki se temu sploh ni upirala. “Saj sem vedel, ” je ob njeni reakciji zadovoljno zagodel Nik. “Kaj sploh hočeš?” je s solzami v očeh izdavila Nina. Nik se je tako gromko zakrohotal, da sta se dekleti zdrznili, nato pa škodoželjno rekel: “Misliš, da mi boš preprečila, da objavim slike? Haha, malo morgen! Tudi če me pofukaš tukaj in zdaj, jih bom vseeno objavil.” Nina je planila v jok in se vrgla presnečeni Nastji v naročje. “Sem vedel, ti kurbica mala,” je z nasmeškom na obrazu rekel Nik. “Adijo,” se je poslovil in se na petah obrnil, ko se je iz Nastjinega naročja zaslišal kratek krik: “Počakaj!” Nik se je ustavil in namrščeno privzdignil obrvi, Nina pa se je, še zmeraj držeč Nastjino roko, izvila iz njenega naročja. Pomela si je oči, globoko vdihnila, pogledala Niku v oči, nato pa z resnim obrazom rekla: “Lezbijka sem.” Nik je za trenutek obnemel, nato pa se začel krohotati kot pečen maček, Nastja pa je občudujoče gledala prijateljico, ki se je ravnokar mastno zlagala. Ko je Nik nehal z nogo topotati po tleh in se vsaj za silo umiril je Nina nadaljevala:”Ja, Nik, lezbijka sem.” “A z njo?” je z glavo pokimal proti Nastji. Nina je prikimala. Nik je bil videti zmeden, Nastja pa prav tako. Prvi se je zbral Nik. “Od kdaj pa si … lezbijka?” je previdno vprašal. “Ah, že dolgo pred tabo, če to zanima,” je sproščeno rekla Nina. “Aha, v redu,” je rekel Nik. “Potem me nisi nalašč pustila?” se je hotel prepričati Nik. “Ne, nisem te,” mu je zagotovila Nina. “Aha, aha, okej, potem se pa oproščam,” je zardel Nik. Nekaj je še mencal, nato pa je iz žepa potegnil kartico za fotoaparat in jo položil na okvir ene izmed bližnjih slik. “Tu imaš slike. Nisem jih skopiral. Šel bom,” je še rekel, nato pa se obrnil na petah in brez pozdrava odšel. Dekleti sta živčno čakali, da je Nik odšel, nato pa sta si veselo skočili v objem. Nekaj trenutkov sta se držali v objemu, nato pa je Nina vzela Nastjini roki v svoje in jo pogledala v oči. “Hvala, da si prišla z menoj,” ji je iskreno rekla. A Nastja teh besed ni slišala, v sebi je čutila žgečkljanje milijona metuljčkov videla pa tako lepe, tako globoke in tako nežne oči, da se jim ni mogla upreti. Našobila je ustnice, zaprla oči in se približala Nininim ustnicam. A namesto da bi na svojih ustnicah čutila Ninine, je njeno levo lice srečalo dlan Ninine roke. Na licu je občutila pekočo bolečino da so se ji zasolzile oči, Nina pa je besno zakričala:”Ne! Stran od mene! Pusti me pri miru!” Nastja je odprla oči, a Nine v galeriji že ni bilo več.

——————————

Z vso silo je odsunila vrata stranišča; na srečo je bilo prazno. Opotekaje se je odvlekla proti prvi kabini in jo sunkovito odprla. Čutila je, da se ne more zadržati več. Na srečo je bila Bruhnila je naravnost v sredo školjke. Ob smrdečem vonju se ji je za trenutek zavrtelo, zato je raje hitro potegnila vodo. Ob glasnem šumenju so se ji misli streznile, zato je vstala in odšla do dolge vrste umivalnikov. Šele zdaj je opazila, da je stena, ob kateri so umivalniki, eno samo veliko ogledalo. Prislonila se je bližje, da bi si ogledala obraz. Kakor v reklamah na televiziji, tudi na njenem obrazu so bila ličila nedotaknjena. Zadovoljna z videnim, se je vzravnala, a je s tem povzročila, da je lahko videla tisto, kar je prej z obrazom zakrivala. Za njo je stal Nik in se čudno smehljal. Še preden je lahko Nina reagirala, že jo je od zadaj prijel za vrat in začel stiskati. Nina je imela časa le še za glasen krik, nato pa je začutila, kako ji začenja primanjkovati zraka. Z vsemi štirimi se je otepala napadalca, a brez uspeha. Roke so le še močneje stiskale. Kmalu so jo zapustile vse moči in zagrnila jo je črnina. Ko je pred svojimi očmi zagledala medlo svetlobo, je mislila, da je že mrtva, a jo je poznan glas prepričal v nasprotno. “Omedlela si, kar počasi,” jo je ogovorila Nastja. Počasi je Nina zbrala moči in se dvignila v polsedeči položaj. Nastja je zgroženo gledala vanjo. “Kam pa je zbežal Nik?” je vprašala, ko ga ni videla v stranišču. “Nik? Nik je šel že zdavnaj. A si imela privide?” je Nastja sočutno vprašal Nino. “Ne, Nik me je skoraj zadavil,” je ugovarjala ta. “Nina, nihče te ni zadavil, saj sem te videla, kako si padla skupaj, ravno ko sem prišla noter. In nobenega nisem videla, da bi šel ven, odkar si kriknila,” ji je zatrdila Nastja. “Samo … preveč pretreslo te je,” je zardela Nastja in pogledala v tla. Nato pa se ji je na svoje presenečenje Nina vrgla v naročje in jo objela kot še nikoli, ter ji zašepetala v uho:”Hvala.” Nato pa se je hitro pobrala s tal in rekla: “Greva ven, na zrak moram. Ta privid me je čisto izmučil.” Obe sta se kratko zasmejale, nato pa odšle skozi vrata.

[A se je splačal čakat? Do tell! :D ]

 

Avg 21

Slika1

Slika2

Slika3

Pa model je tudi hud. :P

[Ker ne vem kako je s pravicami slik, sem jih rajši polinkal. :) ]

UPDATE (22.8.2007) – šele zdajle vidim, da mi je nekaj zbrkljalo (bug s ctrl tipko v biosu, lol) in ni vključilo linka na blog, s katerega so slike. Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa. Še link: Špelin peskovnik.

Avg 21

…my young padawan!

Avg 20

“Dober dan, rad bi kupil mobitel,” je bil v mali trgovinici sredi nakupovalnega središča neposreden Tim, s čimer je tako presenetil prodajalca, da ga je ta neumno pogledal. “Imate ta novo Nokio en devetdeset?” je nadaljeval Tim. Prodajalcu se je ob omembi petičnega telefona razjasnil obraz, saj je vedel, da tako dragi telefoni ne gredo ravno v promet, prav tako pa bo ob prodaji deležen odstotka dobička. “Seveda, seveda. Kakšen barfven odtenek pa želite?” je vprašal prodajalec. “Ne vem. Črnega. Rad imam črno,” je skomizgnil Tim. “Črnega torej, samo moment, prosim,” je prodajalec s sladkim glasom prosil Tima nato pa izginil skozi vrata v zadnji del trgovine. Tim je res čakal samo nekaj trenutkov, da se je prodajalec spet prikazal, a tokrat s srednje veliko škatlo črne barve s fotografijami telefona z vseh možnih strani na njej. “Ga želite preizkusiti?” je vprašal Tima, ko je videl njegov izraz na obrazu. “Ja, prosim,” je hitro privolil Tim. “Dobro,” je rekel prodajalec, nato pa previdno jel odpirati škatlo. Ko je bil telefon v njegovih rokah, je rekel: “Samo še da vstavim polno baterijo.” Tim je prikimal, slineč se nad pultom. Prodajalec je odprl telefon, izza pulta vzel polno baterijo in z njo zamenjal prazno. “Takole,” je rekel nato pa pomolil telefon Timu, ki ga je hlastno vzel v roke. Prodajalec je začel nekaj razlagati, a ga on sploh ni slišal; vsa njegova pozornost je bila usmerjena v dragocen predmet, ki ga je imel čast imeti v rokah. Telefon je preizkusil do obisti, prisilil se je celo prižgati vgrajeno kamero – ni maral fotoaparatov, kaj šele kamer. “A bi lahko nekej pogledal kakšna je kvaliteta slik s tem fotoaparatom?” je vprašal prodajalca, ne vedoč od kje je prišla ta misel. “Absolutno, samo z računalnikom ga poveževa. Jaz bom poiskal kabel, vi pa medtem naredite nekaj slik,” mu je predlagal prodajalec, nato pa se začel ubadati s skladovnico kablov za pultom. Tim je prvič držal fotoaparat v roki, niti ni vedel kaj naj slika. Zato je poslikal prvo kar mu je prišlo na misel. Telefon je usmeril proti prodajalcu in pritisnil na gumb. Telefon je dal od sebe glasen “škljoc”, ekran telefona pa je bil zdaj zapolnjen s posneto sliko. Zadovoljen z učinkom, je Tim dvignil pogled iznad telefona, da bi videl, če je prodajalec že uspel usposobiti računalnik. A prodajalca ni bilo videti nikjer. Pogledal je proti vratom v skladišče, a so bila zaprta. To se mu je zdelo čudno, saj je bil prepričan, da bi slišal prodajalca, če bi ta kam odšel. Pogledal je v telefon in se zgrozil nad tem, kar je videl. Namesto slike, ki jo je prej posnel, je zdaj na zaslonu videl prodajalca,ujetega v sliki, kako kriči in na vso moč udarja proti Timu. “Ne, ne, ne! To ni res! Tega nisem naredil!” je Tim prestrašeno hlipnil proti telefonu, upajoč, da ga prodajalec sliši. “To ni res!” je zdaj v solzah zakričal in z ihto začel pritiskati na gumbe. Ker se ni nič zgodilo, je besno zaprl telefon. Previdno je pogedal naokoli. Skozi stekla prodajalne ga je gledalo par zgroženih obiskovalcev. Pograbila ga je panika. Hitro je stekel iz prodajalne. Za seboj je zaslišal tuljenje alarma in kmalu nato korake dveh uniformiranih varnostnikov. Pognal se je skozi množico proti izhodnim vratom. Ko je prišel ven je stekel ob velikem kompleksu in se skril za prvim vogalom. Čutil je kako mu srce pobesnelo utripa, po telesu pa je čutil ščemenje adrenalina. Prisluhnil je korakom, ki so se mu približevali izza vogala. Nervoza je naraščala iz trenutka v trenutek. Nato pa se je spomnil, da v roki še vedno drži telefon. Takoj se je spomnil, kaj mora narediti. Stopil je par korakov ob zidu in vzdignil telefon v višino oči, palec desne roke pa položil nad tipko za zajem slike. Trenutek zatem, sta izza vogala skočili dve postavi s pištolama v rokah. “Stoj ali pa …” je zakrišal eden izmed njiju, a ni mogel nadaljevati, saj Tim že pritisnil tipko. Zališal se je glasen škljoc in obe postavi sta v trenutku izginili. Tim je z zanimanjem gledal v varnostnika na ekranu telefona, kako streljata proti njemu brez kakršnegakoli uspeha. Njegov obraz se je raztegnil v hudoben nasmešek, saj je dognal, kakšno moč ima v rokah. Dojel je, da se lahko znebi kogarkoli hoče. Pomislil je na vse ljudi, ki so ga na kakršenkoli način prizadeli v preteklosti. Zaprl je telefon in ga previdno spravil v žep, v glavi pa je že začel kovati peklenski načrt.

[Tole štorijo sem si (malce spremenjeno) zamislil že pred kakim letom. Primarno je bila namenjena, da bi po njej posneli kratek film. Ampak, nikoli ni bilo nič iz tega. :S Aja, Nokio sem uporabil zato, ker jo imam sam in sem zelo zadovoljen z njo. In case you were wondering. :D ]

Avg 18

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

[@ MACHINAESUPREMACY.COM]

Avg 17

Kveščn: A je za snemanje za črno beli film kaj manj jebanja z make-upom?

Avg 17

[Napisno med kratkim obiskom na kliniki. Pa ne rehab! :D Presenetljiv konec. Aja, pa zdi se mi, da je par mesecev za tem en od bolj fameous boysingerjev lansiral komad z istim naslovom in podobno vsebino minus konec, GRRRR. Needitirana.]

When I came home,

I felt so alone;

You weren’t there,

wanished into the air.

I cried all night and day,

but you were so far away.

 

Baby! Why can’t you see?

that you belong to me

and how much I love you!

Yes, honey, that’s true!

 

Then you called me later that night,

said that you want to be by my side,

my love is all that you need,

I am the only one you want to be with.

 

Then I hung up,

and never heard from her,

that big fat fuck!

Avg 17

[Huh, čist pozabu, da sem o Matildi že pisal, LOL. Needitirana.]

Throught the night it creeps,

Through the night it sleeps,

In the shadows it is hidden

From the light it is forbidden.

 

It dwells in the darkest spaces,

And until the men’ll dissapear,

Until the last voice it’ll hear,

It’ll keep going through the spaces.

 

Searching for its real face,

A face so horrible, yet so kind,

A face it should not find,

But , that we must bear in mind:

It wants us no harm.

 

When your life is at an end,

Have no fear, just take his hand,

For it just wants to take you

                              to the seven seas

For Grim Reaper

                                His name it is

Avg 17

[Kao himna na koncu osnovne. Nič ni bilo iz tega.]

Skupaj smo prišli,

in skupaj bomo odšli.

 

Mučne šolske ure

smo skupaj prebrodili,

pa vendar,

veliko novega se naučili.

 

Sedeli smo tiho in spokojno,

a v glavah divjali bitko vojno.

 

Učiteljev nismo poslušali,

rajši s telefoni se igrali.

 

Med odmori zbijal šale,

ter se smejali ko pujsi sredi štale,

vmes nekaj plakatov naredili

in se v Kavalu kdaj poveselili.

 

Ti časi kmalu bodo mimo,

a mi se tega ne bojimo;

lepe spomine na na pretekla leta bomo imeli,

ko bomo vsak na drugem koncu mesta sedeli.

 

V šoli bo čez počitnice spokojen mir,

potem se spet slišal bo novih učencev dir.

 

Skupaj bomo odšli,

kakor pred leti smo prišli -

tiho in spokojno,

mirno in dostojno.

[needitirano]

Avg 17

[Najboljša evah. Originalno 'Brez naslova'. Needitirana.]

 Gledam…

 

In vidim, kako jim iz rok visijo debele, črne aktovke

- a jaz nimam v rokah nič

 

In vidim, kako se jim čevlji lesketajo na soncu

- a jaz že vidim svoje prste na nogah

 

In vidim, kako jim zlate kravate visijo z vratov

- a jaz niti ovratnika nimam

 

In vidim, kako so jim hlače premajhne

- a jaz moram uporabljati pas

 

In vidim, kako se jim diamantni prstani bleščijo na rokah

- a jaz niti poročnega nimam

 

In vidim, kako se peljejo v limuzinah

- a jaz grem povsod peš

 

In vidim, kako vodijo ob sebi lepa dekleta

- a jaz vsak teden nosim cvetje na grob

 

In vidim, kako so njihovi obrazi ena sama praznina

- a jaz se jim smejim na ves glas

 

Gledam…

A wicked mind