September, 2007 Arhiv

Sep 19

Video posnetki v flashu na tej strani so za en drek!

Nalagajo se sproti, kar pomeni, da ko prideš do konca posnetka in če ga hočeš pogledati še enkrat, moraš spet čakati, da se naloži!

Povrhu še pavzirati ne moreš, ne da bi se pomaknil za par sekund nazaj in še potem moraš, afkors, spet počakati, da se posnetek naloži!

Bedarije par exellence!

Sep 18

Enačba univerzalne pomnilne celice:

es v ĐQ v Teal’c v katran -> s v j!q v t!q v !k!t!rq

Enačba logičnega pogoja univerzalne pomnilne celice:

škoda RS v raketa v rakvija v sqrt v rakun -> rs v r!qt v rq!j v sqt v rqk

(iz glave; ne vem če je prav)

Ja, ko bi to kaj pomagalo… :ROLLEYES:

Sep 18

Sreča. Ljudje pripisujemo dogodkom, ki se nam zgodijo, in imajo verjetnost tam nekje pod ničlo, sreči. Zadetek sedmice na lotu, fuk s pijano prasico, ki ne bi dala niti v sanjah, zmaga košarkarske reprezentance na ključni tekmi, vse to pripišemo goli sreči. Pa je sreča res sreča? Če prejšnje dogodke pogledamo z nasprotne strani: milijon ostalih, ki niso zadeli nič, fuk z decom, ki ga sovražiš, zaradi poraza neuvrstitev na olimpijske igre in odhod domov. Ravno s tem vidikom se ukvarja pričujoča štorija.

***

“Dajmo, otroci, kosilo bo,” je skozi okno priganjala vzgojiteljica otroke, ki so preslišali njen prvi klic. Povečini so to bili dečki, deklice so večinoma ubogale takoj. Videla je, kako je eden izmed njih togotno vrgel lopatko v pravkar zgrajen peščeni grad, da se je le-ta žalobno podrl. Zmajajoč z glavo, je odšla proti vhodu. Ko so se le prikazali, je vsakeg izmed njih opomnila, da si mora pred jedjo umiti roke. Vsak ji je ubogljivo prikimal. Zadnji se je pred njo prikazal fant, ki ga je prej videla vreči lopatko. “Tine, zakaj si podrl tako lep peščen grad?” ga je ogovorila. “Ni mi bil všeč,” je odvrnil fant in se hitro izmuznil mimo. Presenečeno je gledala za njim, mu zaklicala izza hrbta:”Pa roke si umij!” zaklenila vhodna vrata nato pa odšla v velikansko sobo. Ravno je še videla, kako trdo se je s pladnjem Tine usedel za mizo in se pridružil drugim otrokom, ki so že sedeli za mizami in živahno jedli s pisanih krožnikov. Strmeč v prazno je z vilicami nabadal ribo in si vsak grižljaj leno nosil v usta. Vzgojiteljica ga je budno opazovala, saj je imela slab občutek o njem. In res. V usta si je vtaknil ogromen kos ribe in ga, tako se ji je zdelo, kar celega pogoltnil. Takoj je videla, da je nekaj narobe. Deček se je začel daviti. Prijel se je za vrat. Izbuljil je oči. Ko je vzgojiteljica prišla do njega, je njegov obraz že pomodrel. Ostali otroci so se ga ustrašili in se začeli kriče odmikati stran. Vzgojiteljica ga je prijela s heimlichovim prijemom, da je izpljunil kos mesa, ki je bil zdaj namočen s krvjo. “Pokličite rešilca!” se je zadrla vzgojiteljica, nato pa dečka prižela k sebi.

“Mlakar?” je na hodnik zaklicala sestra. “J-ja?” je tiho odgovorila ženska okoli tridesetih. “Z vašim fantom bo vse v redu. Zaustavili smo mu krvavitev. A smo naleteli na manjši zaplet. Koščica se je ustavila tik pred glasilkami, zato obstaja možnost, da so bile tudi te poškodovane,” ji je razložila sestra. “A lahko…” je začela ženska, a jo je premagal jok. “Zatrdno tega ne moremo vedeti, saj glasilke še niso popolnoma razvite, ampak govoril bo definitivno. To se bo pokazalo šele ko bo mutiral. Lahko, da bo njegov glas drugačen, lahko da tišji, lahko da bolj hripav, ampak tega trenutno ne moremo vedeti,” jo je pomirila sestra. Ko je sestra videla žalost v njenih očeh, ji je rekla: “Kot mama vam povem, da ima vaš fant veliko srečo. Milimeter nižje, pa bi bil nem za vedno. Čez noč ga bomo še zadržali, da ne bo začel govoriti preveč in pretrgal šivov, v redu?” Ženska je pokimala, sestra pa je nato odšla nazaj v bolniško sobo.

***

“Jebeš dojčo!” se je pridušal z grlenim glasom fant v širokih črnih hlačah in s skejtom v rokah. Vstal je in si na rame poveznil svojo torbo. “Gre kdo z mano?” je vprašal naokoli sedeče sošolce. Nihče mu ni odgovoril. “Prav, bom pa sam šprical, pičke ene!” jim je jezno zabrusil in se odpravil proti vratom. “Hej, Tine, počaki! Grem s tabo!” je iz množice zaslišal ženski glas. Na obraz se mu je prikradel nasmešek. Obstal je in se obrnil. Proti njemu je teklo črnolaso dekle. “Kam greva?” ga je vprašala, ko je prišla k njemu. “Eee, v petko?” jo je vprašal. “Okej,” je rekla in skupaj sta odšla skozi vrata. Odšla sta čez dvorišče, ne da bi spregovorila eno samo besedo. Ko sta bila od betonskih stopnic oddaljena le še za nekaj metrov, je Tine odložil torbo in položil skejt na tla. “Pazi tole,” ji je rekel nato pa odrolkal proti stopnicam. “Hej!” je zaklicala za njim. “Vse bo v redu, Teja!” ji je še uspel zaklicati, nato pa skočil. Sekundo zatem je zaslišala krik, nato pa še močan udarec telesa ob tla. “Tine!” je zgroženo zaklicala, nato pa stekla za njim.

V zadušujočem hodniku se je trlo ljudi, zato ga sploh ni videla dokler se ni pojavil pred njo. Če ne bi bilo dejstva, da si je skoraj zlomil vrat, bi bil videti smešen. Vrat je imel namreč stabiliziran z opornico, desno roko pa je imel celo povito in počivajočo v naramnici. “In kaj so rekli?” ga je solznih oči vprašala. “Da sem imel srečo. Nateg vratnega mišičja ali nekej tacga in izpah rame. Nič posebnega, se dogaja, pravijo,” je rekel in se ji nasmehnil. “Em, a me pelješ domov?” jo je previdno prosil. Izbuljila je oči in njen obraz je postal škrlatno rdeče barve. “Oprosti, oprosti, nisem mislil…” se je začel opravičevati, ko je videl njen odziv, a ga je prehitela. “Tine Mlakar, tako bi te mahnila, če se ne bi bala, da ti bom zlomila vrat!” je zakričala nanj in dvignila desno rokov višino njegovega obraza, da bi podkrepila svojo trditev. “A to pomeni ne?” jo je osramočeno vprašal. “Aargh!” je zagolčala, nato pa se obrnila in odšla proti vratom on pa je kot kup nesreče gledal v tla. Naenkrat je izpred vrat zaslišal njen glas: “Ja, al greš al ne?” Pogledal je proti njej. Na obrazu ji je žarel širok nasmešek in opogumljen ji je sledil skozi vrata.

***

“Kakšni ljudje se še znajdejo na svetu!” je šokirano pripomnila Teja in zmajala z glavo. Kar oddahnila si je, ko sta sredi noči končno sedla v avto in se odpeljala. “Tisti tip je zgledal tako strašljivo, bogve kaj bi hotel od mene, če se ga ne bi odpikala,” je rekla, zroč skozi okno na koruzna polja. “Že od nekdaj je bil malo čuden,” je napol odsotno rekel Tine. “A ga poznaš?” ga je začudeno pogledala. “Saj ga ti tudi. Tisto je bil Miha, iz srednje. Tisti mali, z ženskim glasom,” ji je odvrnil. “A tisto je bil on? Jebenti, ne bi ga prepoznala. Še bolj čuden je postal,” se je zasmejala. Tudi on se je. Prišla sta do konca kolovoza in Tine se je že veselil ravne ceste brez jebenih grbin. Pogledal je levo in desno in ker ni bilo nobenega vozila, je zavil v smeri proti domu. Komaj je naredil nekaj metrov po vozišču je Teja zavpila: “Pazi!” Njegove oči so bile osredotočene na cesto pred avtomobilom, zato je padajoče drevo opazil šele tik pred trkom. Močno je zavrl, a bilo je prepozno.

“O, sranje!” je zaklel mladi gasilec, ko je videl razdejanje. Okoli avtomobila je bilo polno stekla in vej. Od samega avtomobila pa je ostalo bolj malo. Prednjega dela sploh ni bilo več; namesto njega je počez ležalo deblo ogromnega drevesa, ki je z lahkoto pomečkalo motorni del. Skozi vetrobransko steklo – kolikor ga je še ostalo – so grozeče štrlele dolge veje. Velik del sopotnikovega sedeža je bil okrvavljen, skozi sredino sedeža pa je zevala okoli deset centimetrov široka luknja. “Pa ne da je nekdo sedel na sopotnikovem zicu?” je zgroženo vprašal mladi glasilec nekam v temo. “Je,” se je zraven njega pojavil drugi gasilec. “Je preživel?” je bilo prvo, kar je padlo na misel mlademu gasilcu. “Komaj. Še vedno se borijo za njeno življenje,” je rekel gasilec in z roko pokazal proti reševalnemu vozilu, okoli katerega je mrgolelo reševalcev. V sredi njih je le lahko videl reševalni voziček, ki je bil namočen s krvjo, pod njim pa je videl odsev rdeče barve. “Ženska? Upam, da jo rešijo,” je rekel. Komaj je končal, je iz množice reševalcev zaslišal besen krik in videl, kako je iz gruče izstopil reševalec z krvavimi rokavicami. Te je besno strgal z rok in jih vrgel v noč, nato pa se kolneč s tleskom vrat zaprl v prednji del reševalnega vozila. Gruča reševalcev se je razšla in za sabo pustila voziček, pokrit s sivo rjuho. Mladi gasilec je čutil, kaj se je zgodilo. Postalo mu je slabo. Skozlal se je v bližnje grmovje drugi gasilec pa je naveličano pripomnil: “Eh, ja, vseh ne moremo rešiti. Vsaj voznik jo je odnesel brez poškodb.” Za nekaj trenutkov je nastala tišina, ki jo je prekinilo le občasno pljuvanje mladega gasilca. “Kakšno srečo je imel,” je naposled rekel gasilec. “Greva, pospravit bo treba,” je rekel, ko se je mladi gasilec končno spravil v red in nemo sta se odpravila po orodje.

***

“Matic, a greš z mano v trgovino?” je svojega vnuka vprašal Tine. Matic je le zmajal z glavo in se naprej igral z avtomobilčki. “Če greš, ti bom kupil liziko, tisto, taveliko, ja?” ga je poskušal podkupiti. “Ne grem!” je togotno navrgel Matic, vrgel gasilski avto v steno in stekel v hišo. “O, ta mali pamž!” se je nad svojim podmladkom hudomušno zasmejal Tine, ko je iz hiše zaslišal glasen otroški jok. Že naslednji trenutek je ven planila Maja, žena Tinetovega sina Andreja, z grozečim pogledom, ki je takoj poral njegov nasmešek. “Kaj si mu spet naredil?” ga je jezno vprašala. “Čisto nič! Vprašal sem ga, če gre z mano v trgovino,” je enako besno odgovoril Tine. “Aha. Saj veš, da se nerad pelje z avtomobilom?” ga je okarala. “Ja, no, enkrat bo moral voziti avto,” je rekel in se usedel v avto. “Dokler se ne bo sam navadil ga ne sili, okej?” mu je požugala. “Ja, ja,” je zamahnil z roko in prižal motor. “A vam kaj prinesem?” jo je pobaral. “Ne, ni treba,” je zavzdihnila Maja. “Okej, se vidimo,” ji je rekel, nato pa vzvratno odpeljal z dvorišča. “Ja, ja,” mu je pomahala, nato pa se obrnila in odšla v hišo.

“Hej, Matic, pojdi se igrat kam drugam,” je Andrej okaral svojega sina, ki se je veselo igral z modelčkom letala. Z ženo sta sedela ob improviziranem šanku. “Nekam preveč vesel se mi zdi,” je zaskrbljeno rekel Andrej. “Saj je še otrok. Sploh ne razume, kaj se je zgodilo,” je vsa v solzah rekla Maja. Z robčkom si je obrisala oči. Andrej jo je nežno prižel k sebi. “Kaj, če bi ga vzel s seboj. Še pomisliti ne smem,” je rekla Maja. “Srečo imava, da se boji avtomobilov,” je skomizgnil Andrej. “Ja, srečo. In mrtvega očeta,” je v jok planila Maja.

[ Žalostna štorija, ni kej. Nekje kmalu bom spisal eno štorijo v angleščini. Naslov je že dorečen: "Experiment", vsebina pa še ne. Kakšna ideja? :) ]

Sep 17

Štorija “Sreča” bo kmalu gor. :P

Sep 16

img_3002.JPG

[Tole je intermezzo s trgatve. Še zmeraj nismo končali. Smo na 2/3, LOL. XD ]

Sep 15

So lonely.

img_2992.jpg

[Z današnje trgatve. Se mi ne da zdajle pisat, pa slik je tudi _ogromno_ za uploadat. :P Pa šele nekje na tretjini smo, LOL :D ]

Sep 15

Res, dobrodošel novi up med sovrstniki! Najprej en šnelkurs o dialogu med politiki. Seveda, kot pri vsaki stvari, mora obstajati začetek. V tem primeru, mora nekdo, recimo mu “akter 1″, spustiti kajlo:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Tisti, katerega kajla zadeva, recimo mu “akter 2″, ponavadi popizdi:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

nato pa raje ostane tiho:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Če je zadeva interesantna za vesolje, pardon, ostale soljudi, se večinoma vmešajo mediji:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Mediji ne bi bili mediji, če nebi izbrskali kaj novega in sranje končno zadane ventilator:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Zaradi odmevnosti zadeve, se za doprinos k pomiritvi strasti, včasih vmeša tudi capo di tutti capi:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Ampak, tudi to v dosti primerih ne pomaga, zato se morajo zanesti na drugo, višjo silo:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Končno, se nekdo pod takšnim ali drugačnim pritiskom vda:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

in pojasni zadevo, da je jasna vsem:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Za finalno dejanje, se zahvali vsem sodelujočim in prijateljstvo je spet vzajemno:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

in zadeva je končana.

Hvala, ker ste bili z nami in želimo Vam vse najboljše v Vaši politični karieri!

Sep 13

Baje naj bi obstajali čevlji s 30 cm visoko peto.

I say it’s bullshit.

EDIT: Evo, še matematična analiza. :P

Iz srednješolske trigonometrije poznate pitagorov izrek za pravokotni trikotnik:

a^2 + b^2 = c^2 (1)
pri čemer sta a in b kateti, c pa hipotenuza omenjenega trikotnika. Še ponazorjeno s sliko:

suz1.JPG

Če tak trikotnik apliciramo na čevelj s 30cm petko in vstavimo številke, dobimo naslednjo sliko:

suz2.JPG

Že iz slike je razvidno, da nekaj stopala leži direktno na tleh. Vzamimo npr. da povprečno nekje do 5cm. Ostal del stopala tako leži na diagonalnem delu čevlja. Zdaj moramo vzeti še povprečno dolžino ženskega stopala. Privzamimo, da so ženska stopala manjša  od moških, zato je povprečje, IMO, pod številko 40. Za analizo bo zadostovala številka 38, kar pomeni v centimetrih, okroglih 24 njih. Tako ostane na diagonalnem delu čevlja le okoli 19cm oziroma, c je 19cm. Če vzamemo prejšnjo sliko in dopišemo nove cifre, dobimo:

suz3.JPG

Sedaj lahko uporabimo pitagorovo pravilo, za izračun v trikotniku manjkajoče stranice a. Vstavimo številke v enačbo (1), premečemo enačbo in dobimo:

a = 23.2*i

Hm, hm, imaginarno število? Seveda. Že iz same slike lahko hitro ugotovimo, da tak pravokoten trikotnik s temi stranicami ne obstaja (slika NI v razmerju):

suz4.JPG

Stopalo je enostavno prekratko, da bi lahko sedlo v tak čevelj, razen, če ima ženska stopalo dolžine vsaj 35cm, kar bi pomenil konfekcijsko številko 55, kar je svojevrsten ekstrem.

Analizo še dodatno podpira tale dokaz. To zame niso “čevlji s 30 centimetrskimi petkami.”

QED

Sep 12

Kako za jebenega vraga se lahko muloti in mule “iščejo” tako, da so vsak teden oblečeni v druge različne grozne cunje?

Sep 10

Roka,
mala in bleda
se na roko opira.

Roka,
mlada in čuteča
se v ritmih zvira.

Roka,
močna in čvrsta
svet podpira.

Roka,
zrela in spoštovana,
se z roko rokuje.

Roka,
stara in krhka
že k nebu se steguje.

Roka,
hladna in svobodna
zdaj miruje.

A wicked mind