Oktober, 2007 Arhiv

Okt 31

… je eno samo kršenje cestno-prometnih predpisov. In umikanje avtomobilom sredi prehoda za pešce, ker je uvoz na parkirišče, afkors, direktno za prehodom in se potem ljudje gužvajo med avtomobili, ker je vse zaparkirano. In umikanje s poti nališpanim babam s sončnimi špegli, ki dajejo vtis žalovanja, v resnici pa z očmi čekirajo za decom, s katerim bi se dale dol. In umikanje starčkom na vozičkih, ki bi te najraje zgazili, da bi se lahko hitreje pobrali z mraza. In kupovanje kostanja pri do ušes nasmejanih prodajalkah, ki bodo dovolj zaslužile za predčasno penzijo. In tekmovanje v najbolj kičastih ikebanah, ki jih mrtvi itak ne morejo vohat, kaj šele videt. In smrdljivemu občutku potrošništva ob vsem tistem šavju, plastiki, koruzi, kostanju, ki diarejasto prihaja iz tvoje riti, neprebavljena a še tako užitna, da bi se kar povaljal v njej. In … JEBOTE SEJ SO MRTVI!! A ŠTEKATE?! M-R-T-V-I! Enkrat v prihodnjih letih, se bo število mrtvih na ta dan povečalo še za ene par.

Okt 30

Ženska, ki je ne bi nikoli niti pogledali, v diskaču sredi gužve prime vašo roko in si jo zatlači v svoje mednožje. Kaj storite?

Okt 30

Lakomno je zagrizel v meso. Jedel ni že tri dni. Tri jebene dni je bežal kot zajec pred volkom s to razliko, da se zajec potuhne v kakšno luknjo z lahkoto, on pa se bolj težko. Pred zasledovalci je izrabil vse svoje znanje, a jim je s prijateljem komajda ušel. Bili so krondorjevi stezosledniki, ki se jih je, kakor je vedel iz lastnih izkušenj, skorajda nemogoče otresti s hrbta. Že samo ime stezoslednikov ga je navdajalo s srhom. Dobro se je spomnil svojega očeta, ki je bil eden izmed peščice tistih, ki se mu je uspelo skriti pred njimi. Ampak ne za dolgo. Ko je bil star osem let, so morali zapustiti rodno vas pred njimi. Njegov oče naj bi jih spravil na napačno sled, da bi z materjo lahko pobegnila. Očeta ni videl nikoli več. Takrat jim je obljubil maščevanje za njegovega očeta. Zdaj ga je končno dobil. Čakal je petnajst let. Petnajst dolgih let je čakal na priložnost, ki bi se mu ponudila, pa če še tako majhna. Zgrabil jo je z obema rokama. Dobesedno. V naročju je z eno roko držal dolg omot v katerem je bil zavit meč in to ne katerikoli meč. To je bil meč starešine krondorjevih stezosledcev, skovan z močjo ogrov, spretnostjo škratov, magijo vilinov in modrostjo magov. “Pha, bilo je tako lahko, kot bi začetniku izbil bodalo iz rok,” si je veselo zabrundal v brado. Kolikor so bili stezosledci dobri preganjalci, tolikor niso imeli pojma o tatovih. Požvečil je grižljaj, ki ga je naredil, preden se je zatopil v svoje misli. Nekaj mu je švignilo v glavo. “Seveda, zakaj pa ne,” je nepredirno strmel v omot. Na improviziran lesen pladenj je odložil obglodano kost in si z zadnjo stranjo dlani obrisal usta. Pazljivo je odprl omot, previden na kakršnekoli pasti, ki bi jih lahko bili nastavili. Odmika je kos za kosom najfinejše svile. Ko je odstranil še zadnjo, mu je v roki ostal dolg srebrno lesketajoč se meč. S svojim ostrim očesom je iskal znake, ki bi mu razodeli kaj koristnega. Dolgo ga je preučeval in zaključil, da je ukradel le navaden, ničvreden meč. Podržal ga je v roki in nekajkrat zamahnil z njim. Nič se ni zgodilo. “Sem vam rekel, dragi prijatelj, da se ničvrednežu, že ne bo razodel,” se je nasproti njega oglasil njegov prijatelj. “Tiho bodi, ti zalega tatinska!” je z mečem jezno pokazal na prijatelja. “Sem vam rekel, da legenda drži, ” je mirno nadaljeval prijatelj. “Zapri gobec, Norek, če ne te še ta trenutek prebodem na dvoje!” je zagrozil Noreku in stopil . “Sem vam rekel, …” je tipično začel Norek, a ga je prekinil njegov prijatelj, ki je besno zaklel in namesto, da bi držal obljubo in prebodel Noreka, meč z vso silo togotno zapičil v tla. “Sem vam rekel, da bodite tiho, sicer si jih bova spet nakopala na grbo,” mu je mirno rekel Norek, ki ni niti trznil na prijateljev izpad, ampak je raje s pladnja vzel nov prigrizek in spotoma nagnil še iz čutarice. Razdražen nad Norekovo brezbrižnostjo je godrnjaje sedel in tudi sam vzel s pladnja. S kotičkom očesa je opazil, kako je desno od njega nekaj zašumelo. Popadel ga je strah, saj je bil prepričan, da so ju dohiteli. Naslednji trenutek pa je iz grmovja pokukala – veverica. S smrčkom je nekajkrat pomigala, nato pa smuknila nazaj v grmovje. Začuden nad dogodkom se je prešerno zasmejal in lahkega srca je zagrizel v dišeče meso.

***

“Bemti, Keis, a ne moreš bit malo bolj pri miru?” ga je tiho oštela, ki je svojo harfo tako nerodno izbrskal iz borše, da je polomil večino vej v njuni okolici in tako skoraj izdal njuno skrivališče, če ne bi bil X’ian pričaral veverice in ju rešil iz zagate. “Veš kako težka je? Ko bi jo X’ian le naredil malo lažjo,” je tiho zastokal bard. “Če bi nehal pesniti o njegovi spolni usmerjenosti, bi ga mogoče lahko celo prosil ne da bi ti vsakič podkuril pod ritjo,” je z resnim obrazom rekla Normae, ki je s težavo zadrževala smeh. “Če pa ni nič o čemer bi bilo vredno pisati,” je užaljeno odgovoril X’ian. “Kaj pa o naših zmagah? Niti ene pesmi še nisem slišala,” ga je zbodla. “Eh, veš koliko je takih dogodivščin? Nešteto. Azijskih gejev magov je pa zelo malo,” ji je odgovoril medtem ko je pripravljal svoje glasbilo. Presenečeno je izbuljila oči saj takega odgovora ni pričakovala. “Okej, jaz sem pripravljen,” je rekel in položil roke na strune. Normae se je zdramila s šoka in dala ostalima dvema znamenje, naj se pripravita. X’ian in Levfrey bosta napadla z boka, sama pa bo varovala nerodnega barda. Moža sta si skrivališče našla pod previsom v široki soteski; tako sta bila zavarovana z ene strani, hkrati pa je bila skalna stena odlična za kritje odprtega ognja. Po drugi strani pa je to olajšalo Normaejino delo, saj ju je tako z manj možmi lažje stisnila ob steno.”Ko si zamašim ušesa, začni,” je ukazala Keisu in si v ušesa zbasala čebelji vosek. Pomignila je bardu ta pa je na ukaz začel nežno brenkati po struni. Zaprl je oči in odprl usta. Čeprav Normae tega ni mogla slišati, je Keis pel tiho uspavanko, kot že tolikokrat doslej. Pogledala je proti možema ob ognju. Njuni gibi so postali počasni, zaspani. Mož, ki je bil obrnjen proti njej se je zamajal nato pa padel vznak in se ni pobral. Drugi, ki ji je kazal hrbet pa je počasi vstal in skušal potegniti meč, ki ga je prej sam zapičil v tla, a mu ni uspelo. Uspavanka ga je premagala, da se je lahno zgrudil ob meču. Normae se je prebila skozi gosto grmovje z Keisom za petami, še vedno pojoč uspavanko. Iz gozda na levi je prilebdel X’ian v svoji opravi, čemur je Normae pravila “ciganska moda”, z leve pa je skočil Levfrey z dvema sekiricama v rokah, v vsaki je držal eno, pripravljen na boj. Počasi so se bližali spečima možakoma. Po nekaj korakih pa je Normae videla, kako je X’ian v njeno smero nekaj jezno zaklical in pokazal na speča možaka. Normae je z grozo ugotovila, da se možaka prebujata. Hitro je pogledala nazaj, h Keisu. Ta je sedaj ležal na tleh in njegova harfa je ležala razbita pod njim. Bil je tako neumen, da se je iz grmovja odpravil zaprtih oči in se je, seveda, spotaknil s korenino. Spreletel jo je srh in hitro se je obrnila proti možema. Takoj sta bila na nogah in tisti, ki je prej skušal potegniti meč iz tal, mu je zdaj to uspelo. Režeče je dvignil meč visoko nad glavo. Pred nevarnostjo se je nagonsko sklonila in skušala z bodaloma parirati udarec. To ji je sicer uspelo, a je bil udarec premočan in ji jih je izbil iz rok. Mož je še drugič dvignil meč in Normae je, da bi si zaščitila glavo, dvignila roki. Že je zamahnil, a je sredi udarca udaril ob nevidno steno. S presenečenim obrazom je gledal, kako mu je meč ušel iz rok. Padal je proti Normae, ta pa je ob pričakovanju udarca, roki dvignila višje in zamižala. Meč se je, kakor da ima svojo voljo, obrnil in z ročajem padel v njeno dlan. Zabliskalo se je in čeprav je imela ušesa trdno zamašena z voskom je slišala glasno eksplozijo, ki je vse okoli nje odbila nekaj metrov vstran. Skozi telo ji je švignila neznana sila, a jo je navdala z močjo. Sila je izginila je tako hitro, kakor je prišla. Normae je pogledala okoli sebe. Ležala je na tleh, nad seboj pa je videla zaskrbljene obraze X’iana, Levfreya in Keisa. “Dobro sem,” je rekla, še preden so odprli usta. Vstala je in si z obleke z roko otepla prst. “Em, oprosti, da sem zajebal,” se je oglasil Keis. “Ni problema, mali,” mu je z nasmeškom na obrazu odgovorila. Spogledalo so se med seboj. Ponavadi ni bila tako dobre volje. “Veš, da je tisto meč starešine krondorjevih stezosledcev?” jo je mirno vprašal X’ian. Keis in Levfrey sta se prestrašila kot da bi jima kdo na glavo zlil vrelo olje. “Vem. Povedal mi je,” mu je odgovorila Normae. “Meč, ti je povedal?” jo je z dvignjeno obrvjo začudeno vprašal X’ian, čeprav ponavadi svojih čustev ni kazal naokoli. To je slabo za karmo, je pravil. “Ja. Poznam legendo,” mu je pritrdila. “In kaj boš z njim?” jo je vprašal. Ni hotel biti zraven orožja, ki ga lahko stane glavo. Kolikor je slišal, je bil ta meč neprecenljiv njihovim lastnikom in stavil bi, da meč že mrzlično iščejo. Ker so imeli za petami stezosledce, je bil še toliko bolj prepričan v neuspeh, pa če je bil še tako dober mag. “Vrnila ga bom. Jaz ga ne rabim,” mu je odvrnila in s tal pobrala svoji dve bodali. Medtem, ko ju je čistila umazanije se je razgledala naokoli. Moža, ki jo je napadel, ni bilo več. To je pripisala tistemu, kar je X’ian pričaral. Drugi moški je ležal obgljavljen zraven ognja, manjkajoči del njegovega telesa pa nekaj metrov proč – nedvomno Levfreyevo delo. “Dobro ste opravili,” je rekla in z nasmeškom ošinila Keisovo harfo, ki je bila zdaj cela. Očitno se ga je X’ian usmilil. Le kaj mu je obljubil? je premišljala med potjo do svojega konja. Ostali niso rekli niti besede. Mučilo jih je spoznanje, da jim preži nevarnost, saj se v vlogi zasledovanega niso najbolje znašli.

***

Z vrha obzidja je motril prostrano širjavo okoli obzidja. Že šesti dan je bilo mrzlo kot pes. Sklenil je dlani in vanje zapihal, da bi si jih malo ogrel. Pognali so se za tatom, njemu pa so za kazen, ker je med stražo stopil na sekret, naložili še eno stražo, a tokrat le grajskih vrat. Premaknil se je, da si ogreje še noge in z žepa zaslišal cingljanje kovancev. Bežno se je nasmehnil. Tako malo dela, pa tako veliko plačilo. Skrbelo ga je le ali bo tat pod prisilo udarcev klonil in jim vse zgobcal. Da ga bodo našli, ni bilo dvoma. Sicer pa ga še vedno lahko obišče v celici in ga utiša. Samomor, spoštovani starešina. S pasom se je obesil. Ni prenesel kazni, se je videl govoriti starešini, kako se bo izvlekel. Pa saj tatovi res niso prenašali bolečine. Enkrat je bil priča, kako se je en tak primerek – dva metra, par sto kil – drl kot razvajen mulc že pri prvem udarcu čez podplati. Ozrl se je v daljavo in presenečen opazil štirico jezdecev, ki so pojahali iz daljnega gozda in se usmerili proti trdnjavi. Njegovo oko je opazilo ogra, na gromozanskem konju, ki bi ga še slepec ne zgrešil, cigansko opravljenega vzhodnjaka, potujočega pevca z bleščečo harfo in žensko. “Žensko?” je zgroženo pomislil. Kar grad stoji, ni še nobena prestopila pragu. Ko so prejahali že polovico poti je presenečeno pobuljil: ženska je bila zmikavt! Ker niso spremenili smeri, so se njegovi dvomi, da ne prihajajo njemu naproti, razblinili. Preudarjal je ali naj obvesti starešininega namestnika ali ne. Na koncu se je odločil za drugo možnost, saj ni hotel trpeti še hujše kazni, če bi namestnika motil zaradi nepomembne stvari, ko pa so jim ukradli tako drag zaklad. Ne, kar naj iščejo ta prekleti meč, je sklenil. Ko so bili že pred vrati, si je nadel zdolgočasen obraz in poslušal, kaj imajo reči. “Spoštovani, rada bi govorila z vašim predstojnikom,” je diplomatsko začela ženska. Zmikavte je sovražil. Ni ji odgovoril, pač pa je teatralno podržal roko pred usti in zazehal. Ogra je ob tej nesramnosti kar izstrelilo s konja. “Čuj, ti kup zarjavelega železa, boš poklicu šefa al’ ti morm tole sekirico na čefaro spustit?!” je grozeče zarenčal le-ta in v roki podržal krvavo oblito sekiro. “In kaj vaša gnada želijo?” se je ogru stražar posmehoval. “Imamo tisto, kar iščete,” je z resnim obrazom odgovorila ženska. “Kaj res? In kaj naj bi to bilo?” se je v stražarju prebudilo zanimanje. Kako vedo, da nam sploh kaj manjka? je s kančkom strahu pomislil stražar. “Tole, ” je reklo dekle in iz nožnice potegnilo meč, ki ga je pred tednom dni pomagal ukrasti. Presenečeno je pobuljil, popadel ga je bes. “BABA NEVREDNA MEČA!!” je zakričal, rdeč v obraz. Obrnil se je v notranjost in hotel zakričati na pomoč, a ga je tedaj nekaj ogovorilo. “Živjo, lepotec. Nam boš odprl vrata? Hvala!” se mu je oglasilo v glavi. Naslednje kar je zaslišal, je bil njegov glas, ki je mirno izustil povelje, naj odprejo vrata. “Hvala, X’ian,” se je pred vrati Normae zahvalila svojemu spremljevalcu. “Malenkost, celo nekaj zanimivosti sem izbrskal, hihi,” se je zahihital mag. “Okej, veste, kaj vam je treba. Njihov sloves poznate, zato bodite še posebno previdni,” je rekla zmikavtka, ko se je dvižni most spustil do tal in so pred njimi zazevala ogromna vrata v notranjost trdnjave. Nemo so prikimali, nato pa so eden po eden spodbodli konje; prvi je bil veliki oger, ki je v vsaki roki držal sekirico, kot drugi Keis, s svojo zvesto harfo, nato Normae in kot zadnji X’ian, ki je že čaral uroke. Normae je v eni roki držala eno izmed svojih bodal, v drugi pa ukradeni meč. Proti takemu sovražniku je hotela imeti v rokah nekaj večjega od bodala.

 

[Ja, idejo sem dobil od junakov iz Quattrovih štorij - Fartarja, Tintilina, Barka in ... se ne spomnem babe, trenutno. Ja, bral sem Feista. Ja, pathfinderji so v sagi Serpentwar (skoraj) izumrli, AFAIK. :( Ampak, resno, če si jih dobil za rit, si najebal. Legenda: Keis - Kejš, Normae - Normej, X'ian - Žian, Levfrey - Leuvfri]

Okt 29

Pisanje štorij je kot mitbasting: z vseh strani napaberkujem možne zaplete, tiste, ki so vsaj plauzibl zapišem, ta basted onete lepo speljem v Banovce in to je … vbistvu to.

Okt 29

Halooooooooo! I am Lindsay Lohan! :umiramodsmeha:

YouTube slika preogleda

[via Ustvarjanje]

Okt 29

If at first you don’t succeed, use brute force.

Okt 26

Ben Stiller. Samo za v Banovce je še. Ker ni smešen. Sploh.

Okt 25

“Mama, že ničkolikokrat sem jo vprašala, če bi prišla živet k nama, pa je zmeraj rekla ne,” je medtem, ko je mama devala potico v košaro, sama pa rezala torto za babičin rojstni dan, rekla Rdeča kapica. Zdaj je bila že polnoletno dekle za katero so žvižgali skorajda vsi moški v bližnji okolici. Včasih so se spraševali, če je volk imel kakšne … druge namene, kot pa jo ubiti. Že pet let je minilo od skoraj trgičnega dogodka a jo je še vedno, vsakič, ko se je približala gozdu, stisnila tesnoba v spomin na ne tako oddaljeno preteklost. “Saj vem, ampak zdaj ji zdravje že precej peša pa bi bilo lepo, če bi njena trma tudi,” ji je nezadovoljno rekla mama, ki je v košaro spravila še dve steklenici limonade in jo tako zdramila iz dremavice. Rdeča kapica je polovico torte zavila v aluminijasto folijo in jo previdno položila zraven drugih dobrot v košaro. “Adijo, mama,” je poljubila mamo, pod roko prijela košaro in odšla skozi vrata. “Pozdravi gospoda Lovca, če ga srečaš!” ji je mama še zaklicala skozi odprto okno in videla le še kako ji je Kapica odmahala, nato pa že izginila za živo mejo.

————————————————————-

Veselo poskakljajoč po ulici jo je zmotilo glasno žvižganje. Obstala je in se počasi obrnila. “Opa, oprosti, Rdeča Kapica, nisem vedel, da si ti,” se je opravičil gospod Lovec. Obraz mu je krasila rdečica, z rokami pa je prekladal svojo puško z leve na desno. Rdeča kapica se mu je prešerno nasmejala in rekla: “Nič zato, saj niste mogli vedeti. Nikoli še nisem nosila te obleke. Ali vam je všeč?” Levo nogo je pokrčila vstran tako, da se je s kolenom dotaknila pogačice na desne noge, glavo je nagnila vstran in v usta nagajivo nesla kazalec desne roke, levo roko pa je premaknila rahlo nazaj, da je gospod Lovec svoj pogled pasel na njenem ogromnem dekolteju. “Ja, ja, zelo mi je všeč,” je glasno vdihnil Lovec, ki ni mogel odmakniti oči z nje. Navihano se je zahihitala, nato pa resno rekla: “Saj se vam sploh še nisem zahvalila, da ste me rešili pred podlim Volkom, je tako, gospod Lovec?”. Z iskrico v očeh je iz ust počasi zvlekla svoj prst. Videla je, kako je Lovcu padla puška na tla. Z dlanim se je zdaj držal zadnjega dela svojega avtomobila, na katerega je bil naslonjen, kot magnet. “Nn…nn…ne, nisi se mi še zahvalila,” je jecljajoče rekel, s plitvimi izdihljaji. “No, potem pa bolje, da se ti precej zahvalim,” je rekla Rdeča Kapica in spustila košaro na tla. Zapeljivo, skoraj kurbirsko, je stopala proti njemu. Ob vsakem koraku je nesramno pomigala s širokimi boki in ob vsakem njenem migljaju se je pospešilo tudi Lovčevo dihanje. Požiral jo je z očmi. Slačil jo je z očmi. Ni opazil, kako se je zasmejala, ko je opazila, da ima usta široko odprte in da mu na čevlje polzi njegova slina. Zdaj je stala le še nekaj korakov pred njim. “Gospod Lovec, je lepa tale obleka, kaj pravite?” ga je narejeno vprašala Kapica. “Ja, o, ja,” ji je jel bebasto pritrjevati. “Kaj pa od zadaj?” je nagnila glavo na stran in se obrnila na mestu. Z obema rokama je dvignila krilo in mu pokazala svoji sočni ritnici. Prek rame je videla, kako so se mu izbuljile oči in slišala, kako so njegovi nohti zapraskali po avtomobilu. Usta so se ji razpotegnila v širok nasmešek. Z ritjo se je premaknila bliže Lovcu in si z jezikom vabeče obliznil ustnice. Ni več zdržal. Premaknil je roki in jo hotel prijeti za rit, ko se je bliskovito obrnila in ga z obema rokama grobo prijela za mednožje. Trznil je in globoko izdihnil, glavo pa nagnil nazaj. Nagnila se mu je k levemu ušesu in zašepetala: “Hvala, gospod Lovec.” Odmaknila je roki in videla, kako se na njegovih hlačah širi moker okrogel madež. Zadovoljna s seboj je odkorakala h košari in jo prijela v roko. Obrnila se je h gospodu Lovcu in mu z nasmeškom pomežiknila. “Adijo, gospod Lovec,” mu je še zaklicala nato pa izginila v gozdu.

————————————————————-

Trikrat je potrkala na vrata. Ker se ni nihče oglasil, je potrkala še trikrat. Tokrat se je iz notranjosti zaslišal jezen vzklik: “Saj že grem!” Trenutek zatem so se vrata sunkoma odprla in razkrila žensko v zgodnjih petdesetih, ki je s togotnim izrazom na obrazu zasikala obiskovalcu: “Kaj je?” Ko je videla svojo vnukinjo se je rahlo zmedla in opravičujoče dodala: “Oh, Kapica ti si.” “Živjo Babica,” jo je pozdravilo dekle in jo poljubilo na lice. “Potico sem ti prinesla, za tvoj rojstni dan, triinpetdeseti, če se ne motim, ane?” se ji je zvito nasmehnila, nato pa ji pomolila košaro v roke. “Hvala,” se ji je Babica zahvalila medtem, ko je Rdeča Kapica švignila mimo nje. Babica je zmajajoč z glavo zaprla vrata in odnesla košaro v kuhinjo. Vrnila se je v dnevno sobo, a deklice tam ni bilo. Pogledala je skozi okno in si zamrmrala v brado:”Sem vedela.” Skozi balkonska vrata se je počasi odpravila ven. Rdeča Kapica je stala pred vodnjakom, taistim, v katerega so nedolgo tega vrgli s kamni nabutanega Volka. Nemo je strmelov njegovo globino. “A te še zmeraj preganja v sanjah?” je Babica vprašala dekle. Rdeča Kapica je rahlo trznila. “Ja, še zmeraj,” je žalostno odgovorila. “Ubogo dekle!” je pomislila Babica, nato pa nežno položila svoje dlani na Kapičine rame. “Ko boš pripravljena, pridi noter, bova torto pojedle, okej?” ji je zašepetala na uho. Rdeča kapica ni rekla ničesar, le z levo roko je stisnila Babičino roko, ki je počivala na njenem ramenu. Babica se je nasmenila nato pa odšla noter. Po Rdeče Kapičinem obazu je spolzela debela solza. Sredi lica se je odlepila s kože in padla v vodnjak. Dekle je glasno izdihnilo. “Veš, Volk, ti si imel od vseh še največjega,” je rekla, nato pa jo je premagal jok. Brisajoč solze s kratkim rokavom svoje bluze je odšla skozi balkonska vrata in jih za seboj zaprla.

[Ja, dolgo me ni bilo. Faks mori. :S]

 

 

Okt 24

Pojma nimam kdo je to. Nisem ga s/poznal, nikoli ga nisem srečal. Vse kar vem o njemu skozi pričevanja drugih je to, da je bil taglavni v Jugoslaviji in da so bile takrat pizdarije, malo manjše pizdarije, še manjše pizdarije in veliko dobrega, še boljšega in najboljšega. Vem tudi to, da je že mrtev. Naj ostane mrtev.

To je baje on:

Aja, pa na Emki imajo novo knjigo o Titu.

Okt 23

Kakih pet minut nazaj sem imel odprta dve izbi na forumu Slo-techa in sem že zlival svoj žolč črni. Potem pa sem iz nekega neznanega razloga (morda mi je bila všeč slika?) odprl Zlobin blog. In kateri je prvi post, ki ga vidim? O stališčih, strahopetcih in diktaturi. Ker se je moje pizdakanje nanašalo na točno to tematiko, sem zapis seveda hlastno prebral … in Slo-techove tabe enostavno zaprl. Jebat ga, če nimaš nič pametnega za povedat, bodi tiho.

A wicked mind