November, 2007 Arhiv

Nov 15

His cock is so huge, it needs passport of its own.

Nov 15

“Nina?”
“Ja, prosim?”
“Živjo.”
“Em, kdo pa sploh ste?”
“Jan, iz srednje šole se poznava. A se me ne spomniš?”
“Aja, Jan, lepo te je videt. Nism te spoznala, sori.”
“Kaj pa delaš tuki? A čakaš koga?”
“Ne, mislim … ja, terapijo. Raka mam.”
“O, šit….Mislim….Sožalje.”
“Jah, no, jebat ga. Pa ti?”
“Em…Na biopsijo morm. Morjo še ugotovit kva je.”
“Sam da ni maligno.”
“Posluš, res nism vedu da maš…”
“Sej nben ne ve. Od frendov, mislm. Sam ti. Pa prosm, če nbenmu ne poveš.”
“Ne bom. Kolk časa pa že veš? Če ti ni…”
“Šest mescov, dva tedna, tri dni pa šter ure.”
“O. Pa je … ozdravljiv?”
“Deset posto. Zadnji stadij.”
“Kolk č…”
“Kake dva mesca, pravjo.”
“Pezdirc?”
“Ja, tukaj.”
“No, se vidiva.”
“Ja. Se vidiva.”

***

Ugotovili so, da ni nič zaskrbljujočega, a me bodo vseeno dali na terpijo. Ko sem jo končal, sem prihajal samo še zaradi nje. Prišel sem čisto vsak petek. Sčasoma sem nehal hoditi v sužbo, spati doma, ženo sem pofukal samo občasno. Cele dni sem preživljal pri njej. Naposled je počilo. Šef me je skurcal, da sem se polenil. Mahnil sem ga čez gobec in mu zlomil čeljust, prascu egoističnemu. Odpustili so me brez odpravnine. Žena je zbežala s poštarjem in odpeljala oba otroka. Kar naj se sama zajebava z mulcema nehvaležnima. Bajto sem prodal in se preselil k njej. Mislil sem, da ji bo bližina sočloveka koristila. Motil sem se. Z vsakim dnem je bolj in bolj hirala. Zdravljenje je sicer pomagalo, a po drugi strani zato podaljševalo njene muke. Ničkolikokrat me je prosila naj jo odrešim. A ob vsem brezupu in žalosti sva se vseeno imela lepo. Veselil sem se najinih skupnih trenutkov. Upam, da ona tudi. Z njenega upadlega obraza je bilo težko razbrati kakršnokoli čustvovanje. Umrla je nekega jesenskega dne, skoraj tri leta za tem, ko sva se po dolgih letih spet srečala na kliniki. Zaspala je in se enostavno ni več zbudila. Vsaj na koncu ni trpela. Pogreb je bil lep. Prišlo je bolj malo ljudi. Nekaj njenih prijateljev, od mojih nihče. Na sedmini sem stisnil roke le njenim staršem in se umaknil v spalnico. Slišali so le še glasen strel iz pištole.

[Ni po nobenih "tr00 dogodkih" or whatever. Dolgcajt mi je blo na busu, k sm se že eno uro cjazu dam (JEBEMTI!), pa nism mel nč za delat :) . Mal krajša, ampak je bila že mišljena tako. EDIT: 15.11 - tole je bilo napisano že dolgo tega. Hotel sem dokončati "vmesni" tekst. :D Ampak se mi zdi, da je takole bolj ... drugačno.]

Nov 15

Dec vam ga zarine v rit, nato pa se izgovarja, da je bilo “ponesreči”. Kaj storite?

Nov 14

… izvirnega. :D Haha, niti ne. Ideja v glavi mi je všeč, samo s kurcem od telefona težko posnameš novi FMJ! :lol:

Sem že naredil poskusni posnetek in je, milo rečeno, en drek. S 15 FPS težko sledi hitrim premikom, pa še zvok je v pizdi. Povrhu ni nikjer kakega brezplačnega urejevalnika za 3gp video. Sem sicer konvertal v WMV in uredil z Movie Makerjem, ampak to ni to, ker je potem spet treba vse skupaj pretvorit NAZAJ v 3gp. Jeba. Pa kockasto je da dol padeš. :D

Bom na koncu postal gor (če se mi bodalo v FLV spravit, LOL :) ), za zdaj se boste morali zadovoljiti z enim monologom:

Jaz: “Hm? Majhen?”
SNIIIIIIIIF!
Jaz: “Nah, neumno.”

Več ne povem! Se pa zna tole še spremenit, afkors. Se ravno igram s podobno idejo, samo manj hitrih premikov potrebuje. :)

Nov 13

Lindsay nosi hlačke

Pejte u kurac.

Nov 10

“Samo še enkrat potisnite, pa boste končali,” jo je prosila zdravnica, medtem ko je ona v peklenskih mukah trpela. Hja, kaj pa ni vzela epiduralne, baba zmešana. Njen mož je stal ob strani, oblečen v zdravniško haljo in s takim izrazom, kot da bo ravnokar pokozlal svojega še nerojenega otroka. K temu je pripomogla tudi njegove žena, ki je v držala njegovo roko in je, premosorazmerno s svojo bolečino, zavdajala bolečino njegovi desnici. Ženska se je glasno napela in s trpečim krikom potisnila še enkrat in bolečina je prenehala. “Tako, je že zunaj,” je kot avtomehanik, ki je potegnil ven nadežen vijak, rekla zdravnica, da je novopečena mati od olajšanja planila v jok. Njen mož pa, ne le da ni planil v jok, ni začutil olajšanja pa tudi z otrokom ni bil videti vesel. Samo ujčkal je svojo desnico in premišljeno opazoval zdravnico pri delu. Ta je otroku poslušala srce, preverila dihanje in ga, ker ni bil zajokal, podržala za sekundo z glavo navzdol. Takoj ko ga je prijela v pravilno držo, je malček grozovito zajokal. Njegov oče se je kar zdrznil, saj takega trušča ni pričakoval; tudi dojenčkovo mati je dretje prebudilo iz blodečega spanca. “A je vse v redu z njo?” je komaj slišno povprašala blazino. “Sej jo slišiš, kako se dere,” je nataknjeno rekel njen mož. “Ah, hvala bogu,” je rekla njegova žena, ne da bi se zmenila za njegovo pripombo. Zdravnica je zdaj dojenčku še zadnjič poslušala dihanje, saj ji je bilo sumljivo, zakaj ni otrok že prej zajokal. Zasledila ni nič nenavadnega, zato je zadovoljna iz ušes vzela stetoskop, otroka zavila v eno izmed modrih odejic in ga ljubeznivo nesla k materi. “Takole, gospa, fantka imate,” je veselo rekla zdravnica, ko je videla mamin pričakujoč pogled. A ta se je v trenutku spremenil.”Kako, fantka? Rekli so, da bo deklica?” je nejeverno vprašala mati. Zdravnica je zbegano pogledala očeta, ki pa je pravtako presenečeno buljil vanjo. “A vama niso rekli, da bo fantek?” je previdno nadaljevala zdravnica. Velikokrat se je zgodilo, da so starši otroka kar zapustili, ker niso dobili kar so hoteli. Praseti nehvaležni. “Ne,” je odgovoril oče in pustil, da odgovor visi v zraku, nato pa izbruhnil: “A se zajebavate?” “Gospod, kako to mislite?” je z vzdignjeno obrvjo povprašala moškega. “A mislite, da ne vem? Plačali so vam, da ste vzeli našo hčerko, nam pa podtaknili tega … tega …” je začel rohneti, nato pa se je ustavil, rdeč v obraz, iskajoč prave besede. “Gospod! Prosim vas! To je vaš otrok! Vaš sin!” se je zdaj zbrala zdravnica in ga potegnila nazaj na zemljo. Ko je doumel, kaj je pravkar rekel, mu je obraz spet pobledel in se jel opravičevati zdravnici, kot svoji cmihajoči ženi, da je bil že kar smešen. “V redu, gospa, končno vam lahko predstavim vašega sina,” je opogumljeno rekla zdravnica in z nasmehom materi pazljivo predala klobčič v odejici, ki je kričanje enostavno prespal. “Grem po lečečega zdravnika, vidva pa mu izberita ime,” jima je zdravnica pomežiknila z očesom, nato pa odšla ven. Očetov obraz se je spet pomračil. “Ljuba, a ne bi …” je previdno začel vprašanje a ni prišel daleč. “Ne, ne bi,” je odrezala žena, še zmeraj ljubkujoč otroka. “Ampak veš, kako se bodo norčevali z njega?” je poskusil še enkrat. “Ne, ne bodo se,” je mirno rekla mati. “Ampak,” je poskusil še tretjič, a seveda, prosto po Murphyju, znova brez uspeha. Pogledala ga je v obraz da je v njenih očeh videl bliskajoče se strele. Bila je strašna, da bi skoraj kriknil, a se je premagal. “Ne, takšna je volja boga in njegovo voljo morava spoštovati,” mu je, predirajoč ga s pogledom, mirno rekla njegova žena, nato pa glavo nagnila proti svojemu otroku in ljubeznivo šepnila: “Moj Guadalupe.”

***

“Vse najboljše za te, vse najboljše za te, dragi Guadalupe, vse najboljše za te,” je mama z enim ušesom živčno poslušala izza priprtih vrtat, z drugim pa za prihodom svojega moža iz lekarne. Guadalupu je zmanjkalo zdravil malo pred zabavo. Mati ga je nadrla, zakaj tega ni prej povedal, pa je le skomizgnil z rameni. Tiho je zaklela. Upala je, da ga bo vsesplošno veselje vsaj za kakšno uro obvarovalo pred napadi. Ko je bil star tri leta, so mu na rednem letnem pregledu ugotovili hudo obliko astme in od takrat se je mladi družini svet obrnil na glavo. Kot malomeščanska delavca si nista mogla privoščiti dolgega zdravljenja, posojila jima tako ali tako ne bi dali, a sta na koncu pod pritiskom zdravnikov, da je velika verjetnost, da se astma ne bo ponovila, če jo začnejo zdravit dovolj zgodaj, pa tudi če samo za eno leto, klonila. Dve leti sta si odtegovala od plače, da sta lahko nakupila potrebna zdravila, pa še to samo če je bila nuja. Sinova astma se je po zdravljenju res omilila in kmalu nato prenehala, a to ni trajalo dolgo. Povrnila se mu je sredi prvega razreda osnovne šole. Zdravniki so vzroke iskali v odraščanju in splošnemu stresu zaradi šole kot take. Na srečo se je gmotni položaj v družini do takrat vsaj malo izboljšal, zato sta imela dovolj denarja za zdravila, ne pa tudi hitrega dostopa, saj so zdravila prodajali v petdeset kilometrov oddaljeni lekarni. Še enkrat je mastno zaklela, zatopljena v svoje misli. Eden izmed otrok je obrnil glavo proti njej a ga to ni preveč zanimalo, saj se je že naslednji trenutek zakopal v kos sadne torte, ki je ležala na mizi pred njim. Zazvonilo je. “Jaz grem!” je skozi vrata zaklicala mati in se dolgih korakov odpravila proti vhodnim vratom. Hitro jih je odklenila ter odprla. Pred vrati je stal njen mož. “O devica Marija!” je vzdihnila in se mu vrgla v objem. “A … a … sem prepozen?” je prestašen nad njeno reakcijo pomislil, da se je zgodilo kaj hudega. “Ne, nisi, hvala bogu,” mu je zašepetala v uho in ga poljubila na lice. Tedaj pa se je iz stanovanja zaslišalo glasno kričanje. “Guadalupe!” sta izdihnila oba naenkrat. Žena je iz moževih rok iztrgala vrečko z zdravili in odhitela noter, moža pa za njo. Njenega sina je dušilo in je z vsako sekundo postajal bolj bled. Navajena na prizor, ni opazila groze na otroških obrazih, ampak je hitro vzela embalaže pumpico, jo potisnila v sinova usta in dvakrat pritisnila. Učinek je bil takojšen. Otrok je dvakrat zakašljal, nato pa se je njegovo dihanje umirilo. Varuška je medtem pretresene otroke odpeljala v dnevno sobo, da jih zamoti. Mati ga je nežno pobožala po laseh in mu rekla nekaj spodbudnih besed. Otrok je odprl oči in rekel: “Mami, spoznal sem velikega zajca. Donnie mu je ime. Prijatelja sva.” Starša sta se zbegano spogledala. “Kakšen pa je ta tvoj zajec?” ga je vprašala mati. Bala se je, da je dobil pokvarjeno zdravilo. “Velik je, večji od papata,” je navdušeno pokazal proti očetu. Starša sta si izmenjala še en pogled. “Pa je šel ta tvoj prijatelj? V dnevni so tudi tvoji prijatelji, veš?” ga je pomirjevalno vprašala mati. “O ne, mamica, saj je še zmeraj tukaj. Oni se pa samo norčujejo iz mene, veš,” je z nasmeškom rekel otrok. “Kje tukaj?” je oče preslišal opombo o sinovih prijateljih. “Ja, za teboj stoji, papa!” je vzkliknil mali. “Kaj? Tukaj ni nobenega … ” se je obrnil, prebledel, rekel še “zajca,” nato pa se zgrudil. Nad njim je stal grozljivo ogromen zajec oblizujoč svoje krvave kremplje s katerimi ga je še pred trenutkom razparal. Mati je ob prizoru kriknila in se poskušala pognati mimo zajca. Ni ji uspelo, kuhinjske stene pa je pobelila rdeča kri.

***

“No, prvi predsednik naše države je bil Guadalupe Victoria,” je rekla učiteljica. Cel razred je prasnil v smeh, razen enega. Guadalupe je učiteljico gledal z resnim obrazom. “Pa dajte no, nehajte se že norčevati iz njega,” je brezupno zahtevala učiteljica, a učinka ni bilo. V tistem trenutku je zazvonil zvonec. Zmajala je z glavo, učenci pa so glasno potiskajoč svoje stole sstran vstali izza miz, v torbe vrgli zvezke in učbenike, vrgli torbe na rame in v gneči odhiteli skozi vrata. Bližal se je namreč dogodek, ki ga niso nameravali zamuditi. Guadalupa pa ni bilo med njimi. Še nekaj trenutkov je zatopljen v svoje misli obsedel na stolu, nato pa je tudi on pobral učne pripomočke ter jih z žalostnim vzdihom previdno spravil v torbo. V tistem je zaslišal znan glas. “Guadalupe?” ga je po imenu poklicala učiteljica. Pogledal je gor. Stala je korak stran, da je lahko zavohal njen parfum. Namesto da bi jo vprašal, kaj hoče, je premleval, na kaj ga spominja vonj njenega parfuma. Njegovo globoko zamišljenost si je razlagala kot slabo stvar. “A je vse v redu s tabo?” ga je vprašala. Kot ste opazili, ga je tikala. Vzrok tega je bil, da je bila njegova mentorica odkar so njegovi starši v nepojasnjenih okoliščinah umrli strahotne smrti. Dejstvo, da je bil zraven, ko se je okrutni pokol zgodil in da se mu navkljub temu ni nič zgodilo, pa tudi njegovo izmikanje ob masakru svojih staršev, je preiskovalce zbegalo. Guadalupe se je zavil v molk, a ker so ga našli ob truplih, so nekateri dvomili o njegovi nedolžnosti. Njegovo nedolžnost je potrdila obdukcija, ki je pokazala, da tako mlad fant “ne bi mogel natančnostjo kirurško natančnih rezov rezati skozi kosti odraslih oseb”, kot so zapisali v poročilu. Sledeča uradna preiskava tudi ni dognala ničesar uporabnega, zato so jo po nekaj mesecih prekinili. Njemu so pomagali kolikor so lahko, dodelili so mu državno štipendijo, ki pa je bila bolj mizerna kot ne, zato se je moral še vedno preživljati sam. Edino oporo je našel v učiteljici zgodovine, ki mu jo je kot mentorico šola dodelila na pobudi župana. “Ja, vse je v redu,” jo je z rahlim nasmeškom na obrazu pomiril fant. “Saj ti ni treba storiti tega,” ga je prosila mentorica, vedoč kaj ga čaka. “Vse bo v redu, Marija,” jo je prvič poklical po imenu. Oprtal si je torbo in jo pogledal v oči. “Res bo,” jo je prijel za roko, jo nežno stisnil nato pa se široko nasmehnil. Še preden je od presenečenja nad njegovim dotikom prišla do besede, že je izpustil njeno roko in se kot strela z jasnega zapodil skozi vrata.

***

Stal je na obrobju praznega kroga, ki so ga tvorili učenci njegove šole. Nasproti sta v istem krogu stala njegova sošolca, po šoli znana kot nadlegovalca, ustrahovalca, izsiljevalca, pretepača, huligana, skratka, rabila bi eno na gobec. Posmehljivo sta se mu režala v obraz. “No, Guadaluape, a bomo končno videli, če te je kej deca?” se je levi izmed njiju glasno zadrl. Množica okoli njega se je zakrohotala. “Ne, nimam časa, v službo moram. Pejta drkat ali kar pač delata skupaj,” ju je neprizadeto odvrnil Guadalupe. Množica okoli njega je osuplo zadržala dih. Njegovima nasprotnikoma sta nasmeha izginila z obraza. “Ti boš žalil naju, PLEMIČA?” je pobesnel desni. “Ej, fanta, boli me kurac kaj sta in me, prosim, pustita pri miru, če ne bo bolel vaju!” je preteče rekel Guadalupe. Množica okoli njega je pogledovala zdaj k njima, zdaj k njemu. Guadalupe se je obrnil, da bi odšel iz kroga. Ni naredil niti enega koraka, ko je levi v trenutku iz žepa potegnil nož in stekel proti Guadalupu. Že je zamahnil, a dosegel ga ni. Sredi njegove poti se je iz golega zraka pojavil grozljivo ogromen zajec oblizujoč svoje čiste kremplje s katerimi ga bo naslednji trenutek razparal. Fanta z nožem je zajela groza, ko je videl ogromne kremplje pred seboj. A ravno ko je mislil, da je z njim konec, je Guadalupe čez ramo zaukazal: “Stoj! Pusti ga!” Zajec se je v trenutku ustavil. Množica okoli Guadalupa se je kriče razbežala. Ostala sta samo fanta, ki sta tako kot on stala v namišljenem krogu. Fant z nožem se je usral. Dobesedno. Zajec se je ob tem čudno zasmejal. Njegov smeh je zvenel kot škrabljanje grabelj po železu. Zajec se je obrnil proti drugemu fantu in bil pri njem z enim samim skokom. “ŠVIST” in deček se je zgrudil kot narezana salama. Zajec je povohal ostanke svojega dela in zadovoljno odskakljal k Guadalupu, ogibajoč se za fanta, ki je v smradu hlipal skrčen na tleh. “Še enkrat se dotakni kogarkoli in boš končal tako kot tvoj prijatelj,” je ne da bi se obrnil Guadalupe rekel jokajočemu fantu, saj je bil drugi itak mrtev, v bližini pa ni bilo nikogar drugega. Puščoč presranega dijaka je Guadalupe z ogromnim zajcem ob strani odkorakal z igrišča.

[Mehiška telenovela, začinjena z Donnie Darkom. Yummy!]

Nov 10

Z zadnjo objavo Fashion tips for women from a guy who knows dick about fashion, naj bi povzročil padec cene delnice podjetja Croc’s.

Car! :lol:

Nov 10

Khehe. Nora zadevščina, vam rečem! :D

YouTube slika preogleda

Pa še ena:

YouTube slika preogleda

In še ena:

YouTube slika preogleda

And yet another one:

YouTube slika preogleda

Še mnogo jih je, samo srčajte po TvojiTubi.

Nov 08

Vsi za Türka, kebab za vse!

Nov 06

Zakaj?

Ker je bolje it v pekel, kjer lahko pofukaš _KOGARKOLI HOČEŠ_! Pač, device _NISO_ ravno najboljše pri fuku, ane?

A wicked mind