Dec 31

Zaspal sem pred tevejem nekje okoli desetih zvečer. Tri ure kasneje sem se zbudil sredi huronskega trušča, ki se je razlegal iz ne tako dolgo nazaj ugaslega kamina. Nekaj ogromnega se je prerinilo skozi odprtino; nekaj rdečega. Nosilo je gromozansko vrečo in polglasno klelo, ko jo je hotelo za seboj pririnit skozi dimnik. Omotično sem vstal in se zavaljeni postavi ponudil v pomoč: “A vam pomagam?” “Ne, ne, ni treba, bom že,” je bitje zamišljeno odgovorilo, ne da bi me opazilo, nato pa se zdrznilo in me zgroženo pogledalo. “Zakaj pa ne spite?” so me živčno vprašala njegova široka usta, ki so z okroglim nosom in dolgo belo brado krasili njegov obraz. “Sem, ampak ste me zbudili, ko ste lezli skozi dimnik,” sem odgovoril. Z glave je vzel lično zvezeno dolgo kapo in si šel z roko skozi dolge mastne lase. Opazil sem, da se poti. “Gospod, če vam je vroče, bom malo okna odprl,” sem mu hotel vnovič pomagati. “Ne, ne, ne, ne, nič ni treba, bom že,” je ves vznemirjen skoraj zakričal. “Okej, potem pa pustite, da vam vsaj pomagam raztovoriti…” sem stopil k vreči, a me je grobo odrinil. “Ne! Ne smete! Sploh veste kdo sem?” me je začudeno vprašal. “Seveda vem. Vi ste Božiček, ” sem se mu nasmehnil. “Tako je. In če kak odrasel vidi Božička, ta umre!” se je zadrl name. “Kako prosim? Umre?” sem se zasmejal, saj sem mislil, da je govoril v šali. “Da, umre!” je zakričal in se sesedel na tla. Glavo je zakopal med noge in se jel cmeravo gugati. “Kdaj pa umre?” sem resno vprašal. V odgovor mi je pomolil kvišku svojo roko, na kateri je imel veliko okroglo uro. Na tej je zdaj pisalo: “Smrt čez dobro minuto in Vesel božič!”, pri čemer se je “dobro minuto” naslednji trenutek spremenilo v “slabo minuto”. Nekaj trdega me je prijelo pri srcu, zato sem vprašal: “Em, kako pa?” “Kaj kako pa?” sem jezno zaslišal s tal. “Kako umrete?” “Odprdim!” “Odprdite?” sem se začudil. “Da, kot balon. Že čutim, kako prihaja,” je rekel in zatisnil oči. In res, naslednji trenutek je sobo napolnilo glasno prdenje, ki se je, tako se mi je zdelo, moralo slišati po celi ulici. Ko je le-to ponehalo, je pred menoj na tleh stalo le še zoglenelo okostje in rdeča obleka pokojnega božička.

***

Tako se je zgodilo. Mislim, da sem se od groze onesvestil, nato pa so me policaji odpeljali v bolnišnico. Zdaj ležim tukaj, na oddelku E, psihiatrične bolnišnice, ki je, eh, sem že pozabil kje. Nihče mi ne verjame. Vsakič, ko omenim kaj o božiču, mi že rinejo v usta neke tablete, ki imajo okus po kozlanju in po katerih me tišči scat in srat. Bogi otroci, ki niso dobili daril. Zdaj pa moram spat; so rekli, da bodo ugasnili oči, mislim, luči. Lahko noč, dragi dnevnik.

Ljubljana, 5 dan po Božiču

[LOL! Hepi holidejs! :D ]

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

A wicked mind