December, 2007 Arhiv

Dec 13

“It’s not people who kill you, it’s the man.” – unknown dictator

Dec 11

Berem tole danes v Dnevniku. Tisti, ki je tistega ubil pred tistim lokalom v tistem Mariboru, naj bi ta nož skril pod bundo. Menim, da bi si naši vrli kriminalisti morali poguglati, kaj katana sploh je. ~75 centi kot skalpel ostro rezilo spravit _pod bundo_ direkt nad _teh family jewels_? Na-a.

Dec 10

YEEEEEEEEEEEEEEEEEEEESSSSSSSSSAAAA!!!

Dec 09

Se prileže:

[vir: Jungleboy @ Flickr.com]

Dec 07

“O moj ljubi Fernando!” je zavzdihnila in se mu vrgla v objem. Veselo jo je poljubil. “Rez!” sta zaslišala iz bližine.V trenutku sta spustila drug drugega, njuna izraza pa nista bila več tako ljubeča kot prej, nasprotno, izgledala sta zelo resno. Takoj za tem so se okoli njiju pojavili različni ljudje. Najbližje so jima bili maskerji, potem kostumografi, nato osebni asistenti, za temi scenski mojstri, pa lučkarji, tonski mojster, čisto na koncu pa je v udobnem naslanjaču ždel režiser. Kot je bralec že ugotovil, znašli smo se sredi snemanja, a tokrat ne kakega pregrešnega filma. O ne, dragi bralec, gre za ljubezensko telenovelo, ki se dogaja v renesansi. Pozorni bralec se nedvomno sprašuje, zakaj v renesansi? Ker je gledanost sodobnih telenovel padala, so producenti prišli na genialno idejo: uporabimo kostume dokumentarca o srednjeveških uporih, najamemo poceni gradiček, dodamo en zanič ljubezenski scenarij in voila, en telenovel baroque! Le kako jim ob raji, željni zajebanih spletk in umetnih žensk, ne bi uspelo?
Režiser je mimogrede pogledal na zapestno uro. OMFG! Koliko je že ura! Obrnil se je proti sceni – improviziran kamin na koncu ogromne grajske dvorane – in živčno zaklical: “Za danes bo to vse, hvala, se vidimo jutri!” Obrnil se je k svojemu asistentu, ki se ob novici, da bodo posneli samo polovico tega dne, ni preveč razburjal, saj je bil režiser znan po svoji muhavosti, a ker je uredil, da so za najemnino gradu plačali le polovico, so ga hočeš nočeš morali trpeti. “Če bodo kaj spraševali, jim reci, da je nekaj prišlo vmes,” mu je naročil nato pa naglo odkorakal ven. Kmalu zatem sta do asistenta prišla oba glavna igralca, z grozljivo debelim nanosom pudra – leta naredijo svoje, jebiga – in precej besna. “Koji kurac je zdaj to, a ne bomo posneli danes, že tako smo v zaostanku?” je jezno zahteval moški – zavoljo dialoga in ker še ne vemo njegovega imena, ga poimenujmo kar po njegovi vlogi – Fernando. Ženska, ravno tista, ki se je Fernandu vrgla v objem – in o kateri ne vemo niti filmskega imena, zatorej jo bomo klicali kar ženska – ni rekla ničesar. Asistent je moškega pogledal v obraz, nato pa ravnodušno rekel, kar mu je naročil njegov šef. “Prišlo vmes?!” se je sedaj razhudila ženska.”Ne bom delala po dvanajst jebenih ur samo zato, ker ga je baba poklicala v prikolico na fuk!” Fernando je planil v smeh, asistenta pa to ni pretirano vrglo s tira. “Hja, saj greš lahko drugo službo iskat, če ti ni všeč, ane, veliko je takih, ki bi rade igrale,” ji je hladno navrgel v obraz. Ženska je pobledela a rekla ni nič. “Dobro, potem se vidimo jutri ob sedmih zjutraj,” je zadovoljno rekel asistent in se, tako kot prej režiser, naglo odpravil ven. “Uuunngggh!” je skozi zobe siknila ženska in krpo, s katero si je ponavadi pobrisala puder z obraza, prijela z obema rokama in jo zavila, kot ko zaviješ kurji vrat. “Ah, daj, Lucija, dobro veš, da tebe ne more zamenjati,” je hotel žensko – očitno ji je ime Lucija, zatorej jo bomo od sedaj naprej tako tudi klicali – razvedriti Fernando. “A … a … res?” je zardevajoče izdavila le-ta. “Seveda,” se ji je Fernando prešerno nasmehnil, “sredi snemanja pa sploh. Si predstavljaš, da bi njegova žena igrala tvojo vlogo? Kar srh me spreleti.” Luciji je obraz spreletel rahel nasmešek. “Ja, seveda, Tomas, hvala ti,” je rekla – in končno izgovorila njegovo pravo ime – in vrgla umazano cunjo v bližnji koš. “A greš? Vsi so že šli,” ga je povabila, ko je videla, da je v ponavadi polni dvorani vladalo mrtvilo. “Da, grem. Tako ali tako moram gospoda režiserja nekaj vprašati, pa se mi zmeraj izmakne, zmuzljivec nemarni!” je sprejel njeno povabilo in tako resno poudaril besedo “gospoda”, da si nista mogla pomagati in prasnila v smeh.

***

Bila je že skoraj tema, ko se je ločil od Lucije. Njuni osebni prikolici sta bili vsaka na svojem koncu; Tomasova na travniku, dodeljenem moškemu delu osebja, Lucijina pa ob prekrasnem vrtičku na nasprotnem koncu – seveda, kot je dragi bralec že ugotovil, ženskemu delu – grajskega ozemlja. Na dvorišču ni bilo videti žive duše, zato se je potopil v svoje misli. Pred seboj je še kako živo videl Lucijo in njen prekrasen nasmeh. Ah, Lucija, moja ljuba. Nenadoma ga je nekaj predramilo. Sunkovito se je ustavil; mislil si je, da je od nekej zaslišal svoje ime. Tako je bil zatopljen v svoje misli, da ni opazil kako se približuje režiserjevi prikolici. Bila je osvetljena kot jebena božična jelka; sodeč po plesu senc na okenskih zavesah se je notri dogajalo nekaj zelo sočnega. Potem ga je res žena poklicala fukat, je pomislil z nasmeškom na obrazu. Ker je bil tako ali tako namenjen k režiserju, se je odločil, da bo počakal dokler se ne nehata onegaviti. Še dobro se ni načakal, ko je spet zaslišal svoje ime, a tokrat glasneje. Presenečen je videl, da so bila vrata v prikolico le narahlo zaprta; skozi ozko režo je lahko slišal, o čem sta se pogovarjala režiser in njegova žena, če se je le primaknil bližje. Če omenjajo moje ime, moram slišati o čem gre, je preudarjal. “Ljubi, sem rekla, da ne tukaj,” je zaslišal šefovo ženo skozi odprtino. “Marija, tako te ljubim,” je hlipaje izdavil režiser in jo – po sopenju sodeč – skušal poljubiti. “Če me ljubiš, boš naredil kar zahtevam,” je jezno zaklicala ona. “Seveda, ljuba, seveda,” je sladkobno pohlevno odgovoril režiser. “Dobro, moj ljubček,” je veselo zažvrgolela, “nekaj imam zate.” Naj razložim dragemu bralcu, čemu je Tomas čemu tako nečastno prisluškoval svojemu šefu. Za pravi vzrok pa moramo pobrskati daleč v njegovo preteklost. Takrat je nekaj režiserjevih besed povzročilo, da je Tomas – po krivem, kajpada – za nekaj let pristal v zaporu. Od takrat išče Tomas zadoščenje za maščevanje, če pa zraven dobi na pladnju njegovo ženo, ki je bila takrat razlog za njegovo aretacijo, toliko bolje zanj. Ampak bodi dovolj o tem, vrnimo se k prikolici. Kot rečeno, Tomas ni hotel spregledati, kaj ima ženska za režiserja, zatorej je Tomas z line odmaknil uho in rajši nastavil oko. Desno, če smo natančni, in tako je lahko dobro videl dogajanje v notranjosti. Ravno je videl kako se je ženska obrnila in izza hrbta privlekla dolg, trikotno oblikovan omot. Pomolila ga je svojemu možu in ga, rekoč “Na, zamenjaj nož s temle,” odvila. Tomasu je vzelo sapo. Tako torej. Zamenjala bi rekvizit s pravim nožem, da bi jaz nič hudega sluteč, zabodel Lucijo! je zgroženo pomislil. Želodec se mu je uprl, a se je zadržal – ni hotel opozoriti nase in tako tvegati Lucijino življenje. Režiser je ves v rožicah vzel nož iz omota in ga ljubkovalno ogledoval. Ženi to ni bilo najmanj všeč. “Da ne bi slučajno zajebal. Jaz hočem igrati ne pa tista zmahana Lucija!” mu je ukazovalno požugala s prstom. Za to gre. Hočeš jo spraviti s poti, baba spletkarska. Kako priročno. Lucija bo umrla, jaz bom pa glavo nosil v kufru namesto grešnega kozla. Ha! Ne bo šlo, miško, je Tomasu kar rojilo po glavi. Nekaj časa je še poslušal, a samo napol. V glavi je že imel izdelan načrt, s katerim bo nepridiprava izbezal na plano. Le počakajta, prasca nemarna, vaju bom že ugnal v kozji rog! si je mislil, ko se je potiho odplazil stran od vrat proti najbližji policijski postaji.

***

Inšpektor Guzman je že odšteval minute do konca njegove izmene. Na postaji je bil že cel dan in utrujenost je počasi zmagovala nad njegovo ponavadi jekleno voljo. Ko je imel samo še pol ure do konca, ga je stražnik obvestil, da se je pri njemu zglasil srednjeveško oblečen človek. Guzman je stražniku vljudno povedal, naj ga ali pošlje v kurac ali pa naj mu reče, naj počaka pol ure do naslednje izmene. Stražnik je odšel, a se kmalu vrnil in jel razlagati, da se moški ne da pregovoriti in da mu gre za življenje in smrt in… “Dobro, dobro, pošlji ga že naprej, pizda, no!” je inšpektor jezno zabrusil stražniku in upal, da se bo človek čim prej pobral od tod. Utrujeno si je pomel oči in s papirnatim robčkom obrisal svoja mastna očala. Čeprav so bila vrata odprta, je stražnik potrkal na vrata in mu najavil gospoda, ki je prišel. Moški je stopil noter in se vljudno rokoval z inšpektorjem. Ta ga je takoj spoznal; ni se še zgodilo, da bi priznana televizijska zvezda kdaj prišla k njim na policijo kaj šele prijavit kak umor. “No, povejte, gospod, čemu se imam zahvaliti vašemu obisku,” je moškega pozval inšpektor. Ta je povedal čemu je prišel; inšpektorja je stvar zanimala, zato je prišleku pomignil naj se usede in mu razloži zagato v kateri se je znašel. Moški se je zahvalil na povabilo, se usedel in mu začel pripovedovati o nastali situaciji. Guzman ga je z vso pozornostjo poslušal z glavo počivajoč na njegovih sklenjenih dlaneh. Ko je možakar končal je inšpektor za sekundo pomišljal nato pa spregovoril. “Pravilno ste ravnali, ko niste predrznežema razkrili svojega položaja, to bi nam otežkočilo kakršnokoli posredovanje, če ne celo spletkarja odvrnilo od nameravanega,” je zamišljeno tuhtal, nato pa glasno izrazil svoje misli: “Če bi ju nekako le zalotili sredi dejanja…” Obiskovalec mu je segel v besedo in rekel, da že ima načrt, kako bi ju ulovili. “Res?” je presenečeno zazijal inšpektor. Moški se je na glas zasmejal, nato pa jel razlagati svoj načrt. “Da, vi seveda imate dostop in veste razpored, seznanjeni ste z lokacijo in priznati moram, vaš načrt je vreden vsakega pesosa,” je Guzman pohvalil sedečega pred njim. “Seveda pa vam moram povedati, da potrebujemo priče, če hočemo biti kredibilni pred sodiščem, razumete?” je policist posvaril moškega. Moški je prikimal in rekel, da ne bo problema, saj ima namen z pričo vzeti kar svojo soigralko in inšpektorja samega, če bo seveda v to privolil. Inšpektor je strinjal z njim, nato pa sta si podala roke in se dogovorila še za nekaj končnih podrobnosti, ki pa za nas niso zanimive, zatorej pustimo inšpektorja in skrivnostnega moškega za trenutek pri miru in se preselimo za dobro urico v prihodnost v neko prikolico nedaleč stran od starega gradu…

***

V prikolici je bilo že pošteno temno, saj je z razliko od ostalih trenutna prebivalka imela neznosen dan in je hotela pred jutrišnjim dnem izkoristiti spanca kolikor se je dalo. Vseeno ji težak dan ni prav nič pokvaril njenih sanj. In zakaj ne, me sprašujete, dragi bralec? Zato, ker je pričujoča prebivalka pravkar v spanju polglasno vzdihovala: “to mi delaj, ja, to, še mi delaj.” Iz njenih sanj jo je zbudilo tiho trkanje. Najprej ženska ni vedela, če ni tudi trkanja slišala v sanjah in je s širokim nasmeškom v pričakovanju nadaljevanja že položila glavo na mehko blazino, a je njene upe razblinilo tokrat glasnejše trkanje. Začudila se je nad polnočnim obiskovalcem; bilo ji je poslati ga v tri pizde materine, a je raje potlačila jezo in si ogrnila haljo. Naredila je korak proti vratom – prikolica je bila RES majhna – in izza vrat izmučeno vprašala:”Kdo je?” “Lucija, jaz sem, Tomas,” se je tiho zaslišalo na drugi strani vrat. Ženski, očitno ji je bilo ime Lucija, se je v trenutku razjasnil obraz. Odklenila je vrata in jih na stežaj odprla. “Prosim, ne prižigaj luči,” jo je opomnil Tomas in smuknil skozi vrata noter, jih zaprl za seboj in zaklenil. “Zakaj pa ne smem prižgati luči?” se je začudila Lucija. “Čakaj, ti takoj povem,” jo je pomiril, se usedel na od grajskih luči medlo razsvetljen rob postelje tako, da je lahko videl vsakogar, ki bi se približal prikolici. Opazil je, da je Luciji nelagodno. Povabil jo je, naj sede. “Kaj mi imaš za povedat?” je, namesto da bi sedla, vprašala v temi sedečega Tomasa. Ta je globoko zavzdihnil, si z rokami pomel utrujene oči, se zamišljeno zazrl skozi okno in začel pripovedovati. Da bi ji razložil tako kot se šika, je porabil skoraj polovico ure. Ves ta čas je bilo v prikolici slišati le njegovo monotono govorjenje. Njenih vzklikov med bolj napetimi deli pripovedi zaradi svoje otopelosti ni opazil. “In vse to si naredil zame?” ga je vprašala solznih oči, ko je nazadnje le končal. Pogledal jo je v oči – oziroma kjer je mislil, da morajo biti njene oči; dotedaj se je zunaj že popolnoma zmračilo, zato je ni mogel videti v celoti – in nalahno prikimal. Popolnoma nepričakovano se mu je vrgla v naročje in zajokala: “Oh, Tomas, ljubim te!” Tomas je spričo njene reakcije debelo pobuljil, nato pa so se tudi njemu ovlažile oči. Nežno je objel zdaj hlipajočo Lucijo in tako sta tiho sedela dokler ju ni zbudilo tiho trkanje. Lucija je skoraj vrglo pokonci, tako jo je prestrašil nenapovedan obisk. Pa je bil res nenapovedan? Poglejmo! Tomas je previdno pogledal skozi okno. Kar je videl, ga je razveselilo. Pred vrati se je nemirno prestopala – oprostite mi, dragi bralec, ampak če še vedno ne veste, kdo se je prikazal sredi noči, vam res ni pomoči – zalita postava inšpektorja Guzmana. Tomas je stopil k nemirni Luciji in ji nežno pobožal lice. Trdno se ga je oklenila in ga pogledala s tako milim obrazom, da se je moral nasmehniti. “Vse je v redu, inšpektor o katerem sem ti govoril, je prišel,” ji je ljubeznivo dejal. Izrečene besede so blagodejno vplivalo nanjo, saj je trenutek zatem že stala pokončno kot kakšna boginja. In res, Tomas jo je gledal tako zamaknjeno, da sploh ni reagiral, ko je poskočnega koraka odprla vrata prikolice in z nasmejanim obrazom inšpektorja povabila v prikolico. Ta je, razorožen z njenim nasmeškom negotovo vstopil prikolico. Opazil je bledega Tomasa, strmečega v to žensko in tudi sam je bil prepričan, da je izgledal popolnoma enako. Ta ženska je nekaj posebnega, je Guzman dejal sam pri sebi, nato pa misli končno posvetil Tomasu. Ta ga je še zmeraj precej bled v obraz povabil naj sede – kolikor je bilo v temi to opazno; sam inšpektor je dejal, da naj iz previdnosti raje pustita neprižgano, da jih nebi kdo zalotil – in inšpektor je to rade volje storil. Pridružila se jima je tudi Lucija in Guzman je s očmi preiskovalca opazil, kako držita roko v roki. Ni si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil, nato pa je pomenek stekel. Še enkrat sta s Tomasom šla skozi načrt. Ta “enkrat” se je na koncu končal šele pri številki “desetkrat”, ko so vsi trije opazili, kako je naenkrat postalo nekam svetlo. Kakor so presenečeni ugotovili – in če se ne motim, prav tako naš ljubi bralec – so se pogovarjali kar celo noč. “Tako, zdaj pa na delo,” je pogovor končal inšpektor in vstal. Tudi Tomas in Lucija sta mu sledila, le da bolj zadržano. To opazivši, je inšpektor hitro stopil ven in jima pustil, da se poslovita, saj je načrt predvideval Lucijin odhod. Zaljubljenca – dragi bralec, če pa tega niste opazili, se kar pojdite solit, lepo vas prosim! – sta se medtem v prikolici, no, zaljubljeno poljubljala, da se je kar kresalo. Končno je nek notranji glas opomnil Tomasa, da mora iti. Nelagodno se je iztrgal iz njenega objema, jo še enkrat poljubil nato pa stopil ven in se pridružil Guzmanu. Le-ta je skozi okno opazil Lucijo, kako žalostno pogleduje za Tomasom. Naslednji trenutek je že ni bilo več na spregled. Jeba, pa ta ljubezen, je z glavo zmajal modri policist in se skupaj s Tomasom odpravil proti gradu.

***

V kotu slabo osvetljene sobe, ki je služila za raznorazno kramo, med drugim pa so jo uporabljali tudi kot skladišče, se je nekaj zganilo. Izza ravnokar premaknjene kartonske replike skalnate stene se je zaslišala glasna kletvica. “No, no, inšpektor, da vas ne bo kdo slišal,” se je oglasilo izza kartona. “Če pa nič ne vidim, pa še vrat sem si pretegnil, ko sem kukal ven ko’ kurac iz gat,” je svojo zadrego nazorno orisal – da uganili ste, dragi bralec – inšpektor Guzman. Tomas se je na to opazko vedro zasmejal in pogledal skozi ozko luknjo v kartonu, ki jo je izvrtal z izvijačem. “Takole, zdaj pa bo,” je rekel inšpektor, ko je končno nehal prekladati zmahano steno; zdaj je lahko videl mimo, ne da bi si krivil vratu. Dragi bralec se sedaj nedvomno sprašuje kako je junakoma uspelo priti v grad neopaženo. Kot vsako snemalno prizorišče je imelo tudi to organizirano varovanje, le da je bilo bolj fizično kot tehnično. Tako je Tomas z zvijačo odpravila varnostnika, ki je stražil pred glavnim vhodom, nato pa je z inšpektorjem – ki se je vmes skril v bližnjem grmovju – brez strahu stopil v grad. A vrnimo se za kartonsko steno. “Me zanima, kdaj bo prišel vaš režiser zamenjat nož, ” je zamišljeno zamrmral inšpektor. Tomas je o tem že razmišljal. Če bo režiser zamenjal nož tik pred začetkom snemanja, se bo načrt podrl kot hišica iz kozarcev. Ostro in boleče. Trenutek zatem, ko si je v glavi predstavljal krvave črepinje, so se vrata sobe nenadoma odprla. Nato je v prostor stopil režiser, ki pa, na njuno presenečenje, ni prišel sam. Za njim je v notranjost stopil – režiserjev pomočnik. Tomas in Guzman sta se za rekvizitom molče spogledala in si kar predstavljala kaj si misli drugi. Ne me jebat, še asistenta bo spravil zraven!, si je osuplo mislil Tomas, inšpektor pa tudi ni bil daleč od tega sklepa. Vrata so se s tleskom zaprla, prostor pa je napolnil utrujen asistentov glas: “Kaj je tako nujnega, da se morava pogovoriti na samem?” Režiser je rekel eno samo besedo, ki pa je skrivača na njuno žalost nista mogla razločno slišati, a je očitno imela velik vpliv na asistenta. “Ampak … kako ….. saj nisem … ” je ta začel jecljati.”Imam svoje vire. Če bi hotel, da te primejo, bi te že zdavnaj naznanil,” ga je prekinil režiser, nato pa z blagim nasmeškom dodal, “ampak imam druge načrte s teboj.” “K-kakšne p-pa?” je presrano izdavil asistent. “Hočem, da ko pride čas, zamenjaš današnji edini rekvizit s temle,” je rekel režiser in mu v roke potisnil taisti nož, ki ga je noč poprej dobil od svoje žene. Asistentov obraz je pozelenel. “Hočete, da sodelujem pri umoru?” je ogorčeno vprašal režiserja s presenetljivo mirnim glasom. Režiser se je glasno zakrohotal. “Ne delajte se svetnika, dragi moj, dobro vem kako nizko se lahko spustite. Glejte na to raje kot podkupnino za moj molk,” je posmehljivo navrgel nato pa s tleskom vrat odšel, za seboj pa pustil asistenta, ki je zdaj sedel tam kot kup nesreče. Tomas in inšpektor kar nista mogla verjeti drami, ki se je le malo nazaj odvijala pred njunimi očmi. “Počakajte tukaj in se ne vmešavajte,” je Guzman šepnil Tomasu. Asistent se je medtem že dvignil in hotel oditi, ko je Guzman izkoristil njegovo nepazljivost in planil izza zaslona. “Prosim, za trenutek postojte, sicer vas bom primoran ustreliti,” je asistenta mirno nagovoril inšpektor. Asistent je nagonsko naredil korak proti vratom, a ko je videl proti sebi naperjeno pištolo si je premislil in dvignil roke v zrak. “Kot ste verjetno že ugotovili, sem slišal vsako besedo, ki sta jo izgovorila z režiserjem. Samo nekaj mi ne da miru. S čim vas drži v šahu?” ga je preiskovalno vprašal Guzman. V sranju, kakršnem je asistent že tako ali tako bil, je preudaril, da bi z molkom zabredel le še globlje, zato je začel govoriti na dolgo in široko. Kar je pripovedoval, je Guzmanu pomenilo le to, da je končno ujel morilca za precej razvpit umor, za kartonsko steno pa je Tomasu pomenilo veliko več. Ti si bil? Asistent? Jeben’ga morilca sem imel pred svojim nosom? Koji kurac?! Mislim, WTF?! Aaaaaah, končno! Končno bo njena smrt maščevana!, se je v Tomasovi glavi odvijal pravi vihar čustev. Tako ni bil pozoren na to, kako je Guzman prepričal asistenta, naj mu pomaga, pri čemer se lahko reši obtožbe še enega umor, ali pa naj zgnije v zaporu. Asistent ni imel prav velike izbire, zato je molče prikimal. Inšpektor mu je povedal kar mora storiti, nato pa ga je spustil ven, še vedno držoč pištolo naperjeno vanj. Ko so se za asistentom le zaprla vrata, so se inšpektorjeva usta raztegnila v zmagovalen nasmešek. Odkorakal je nazaj za kartonski rekvizit, kjer je našel zamišljenega Tomasa. Pravilno je sklepal, da ni igralec slišal niti delčka tega, kar se je bil dogovoril z asistentom, zato ga je rahlo dregnil in mu povedal, da se je načrt ravnokar zasukal na bolje.

***

Nekaj sto metrov stran od sobe, v kateri je pred časom inšpektor Guzman razložil Tomasu spremembe v načrtu, je na zanikrno, a ogromno prikolico potrkal moški, ki je, sodeč po njegovem obrazu, trpel močne bolečine, tako se je kremžil. Potrpežljivo je počakal, dokler se vrata niso odprla. Sredi vrat je stala gospa srednjih let in ga z nasmeškom osladno nagovorila: “O, gospod Lohis, kaj je pa vas prineslo?” “Pojdite z menoj, režiser vas kliče,” jo je osorno pozval. “Kje pa gori, da ste me tako grobo odrekli mojemu lepotnemu spancu?” ga je šaljivo zbodla. “Nekaj je prišlo vmes, pa morate vskočiti,” je dejal gospod Lohis. “Ooooo, potem pa takoj pridem,” se je gospe razjasnil obraz; razposajeno je stopila spod vrat in zaprla vrata ne da bi jih zaklenila; nato pa rekla gospodu Lohisu: “Prosim, vodite.” Lohis je nekaj zamomljal, nato pa stopil pred njo in jo odvedel proti gradu. Dragi bralec se nedvomno sprašuje kdo sta ti novi pojavi, ki hodita v grad. I, nihče drug kot režiserjeva žena in asistent. Le-ta ni opazil, s kakšnim radoživim korakom je za njim hodila režiserjeva žena. Ko pa sta se gradu že precej približala, se je ženi porodil dvom. Nej gre u tri pizde, zakaj ni nobenih policistov tu?, se je molče jezila, njen korak pa je zgubil prejšnjo živahnost. Pozdravila sta varnostnika in mimo njega odšla v notranjost. Ženska je opazila, da jo asistent pelje na prizorišče zadnje scene. Živčnost je pograbila njene ude, da se je komaj še premikala. Končno sta stopila v veliko razsvetljeno sobo. V trenutku se je je polastil strah. Namreč, videla je, kako je Tomas – opravljen v kostum in močno naličen – zamahoval pred seboj z ravno istim nožem, ki ga je dan prej dala svojemu možu in glasno vadil svoje besedilo. Le-tega je poiskala med množico; očitno ni vedel, da so jo pripeljali. Dvignil je glavo in pogledal proti njej. Njegov obraz je zadobil tako strašljive poteze, da je pogledala stran. O, ne, o, ne , o , ne, o, ne!, je takoj vedela kakšna nevarnost ji grozi. Že je hotela narediti korak stran, ko jo je za roko grobo prijel asistent. “Kam pa kam, gospa, garderoba je tamle,” jo je opozoril in z drugo roko pomahal proti garderobi. “Kakšna garderoba?” je prestrašeno kriknila. “Ja gospa, a ste me sploh slišali? Lucija je morala oditi, zato rabimo zamenjavo. In vi ste edina, ki daleč naokoli znate igrati, povrh pa ste ji še zelo podobni; vse ostalo lahko zakrijemo s pudrom.” “Ne, ne, ne, ne, ne bom jaz igrala, ne bom, NE BOM!” se je začela ženska histerično dreti, da so jo mimoidoči čudno gledali. “Pa kaj je z vami? Saj je samo en prizor!” se je nazaj drl asistent. “NE BOM!” se je zariplo iztrgala iz njegovega prijema. “Pa zakaj ne?!” je naveličano vprašal asistent. “Ker … ker … se bojim …” je zajecljala. “Se boji, da nož ni rekvizit?” ji je izza hrbta šepnil Tomas. Prestrašeno je odskočila in se zagledala v njegov obraz – bil ga je en sam smehljaj. Razdražilo jo je. “Ti!” je pokazala nanj, a se Tomas za to ni zmenil. “Saj me poznate, gospa. Zato vam jamčim, da je s tem nožem vse v redu. Poglejte, takoj a bom preizkusil,” je mirno povedal in stopil proti njej. “Ne!” je zaječala, trenutek za tem pa je med Tomasa in režiserjevo žensko stopil režiser in razširil roke. “Nehaj, Tomas, prosim te!” je le-ta moledoval. “Kaj vama pa je? Saj je samo rekvizit,” se je narejeno začudil Tomas. Režiser in njegova žena sta se spogledala. “Ne, ni,” je tiho rekel režiser. “Kako prosim?” se je Tomas premaknil bližje, da bi bolje slišal. “To ni rekvizit. Pravi je,” je glasneje odgovoril režiser, tako da so ga slišali vsi v bližini. Novica se je razširila po celotnem gradu in povzročila nemalo groze. “Kako pa veste, da je pravi?” je navidez nedolžno vprašal Tomas. “Lohisu sem naročil, naj ga zamenja,” je zavzdihnil režiser. “Pa ste prepričani, da ga je zares zamenjal?” je z osladnim nasmeškom Tomas pobaral režiserja. Ta ga je bedasto pogledal, nato pa mu je končno kapnilo. “Ti si bil! Ti si naju zajebal!” je rekel režiser osuplo. “Da, jaz sem bil. Jaz sem vama prisluškoval v prikolici, jaz sem posvaril Lucijo, jaz sem slišal vaše izsiljevanje svojega asistenta in jaz sem tisti, ki sem vse to povedal policiji,” je zadovoljno povedal Tomas razjarjenemu režiserju v obraz. “Prekleti pes!” se je zadrl oni, nato pa v trenutku planil in vzel Tomasu iz rok nož, da ta ni mogel niti reagirati, nato pa z njim z vso silo zamahnil proti Tomasu. Nož se je srečal s telesom in režiser je lahko čutil, kako se je nož pogreznil v telo. V sobani so vsi z grozo zadrževali dih. Tomas pa se nad udarcem ni niti malo razburjal. Stal je na mestu in se smehljal. “Gospod režiser, mislim, da smo vas ravnokar ujeli pri poskusu umora,” je rekel režiserju in mu tako izbil samozadovoljen nasmešek z ust. Režiser je pogledal v roko, v kateri je držal nož. Videl je, da ni bilo nobenega sledu krvi. Režiser je seštel dve in dve in jezno izustil nekaj precej sočnih kletvic, katere bi škodile dragemu bralcu, zatorej jih ne bomo zapisali, kajti dogodki v sobani so se v večji meri bližali že h koncu, saj je v tistem trenutku na prizorišče vstopil inšpektor Guzman in njegovi policisti. Kot v vsaki veseli zgodbi, sta Tomas in Lucija živela srečno do konca svojih dni, režiser, njegova žena ter asistent so dobili zločinom primerne kazni in o njih ni bilo nikoli več slišati, inšpektor Guzman pa se še danes z nasmeškom spominja dne, ko bi skoraj poslal v kurac njemu zdaj tako dragega prijatelja.

[Ena vesela, na Mayozino željo :) , ko so lih kolokviji nehal morit ( skoraj, no, jebemti! :evil: ) Pa Karl May je papak. Jaz pa 1000x večji, LOL. :D In: mater je dolga ( 25103 znakov ali 4299 besed) :O Pa tudi nima klasične tro-scenske sestave. Aja, pa še tole: AHAHAHAHAHAHAHAHAHAHA, LOL! To je kr neki, rofl!]

Dec 07

Objavljeno v Inserti, miks, 1 komentar »

Musklfibr blows!

Dec 05

Takole:

notraf.PNG

[vir slik: google, google]

Dec 05

Resno, če bi me ona je nebi zatožil pa tudi če sem star samo 14. Zakaj ne? Hja, izkoriščanje gre lahko tudi v obratno smer. :P

[Čemu to pišem. Danes zjutraj sem klikal po programih na tevejčku (sem kliker, jebat ga) in sem na CNN naletel na Larry King šov, v kateri je imel dotični voditelj prav zanimivo razpravo s petimi (šestimi?) sodniki in odvetniki(tožilci? - attorney) o aretaciji Debre, ker naj bi prekršila pogojno kazen ne-interakcije z mladoletnimi osebami. Kar je neumno, IMHO. To naj bi se zgodilo na njenem delovnem mestu natakarice v neki gostilni, govorila pa naj bi z mladoletno sodelavko (hiter povzetek je na zgornjem linku). Kar je neumno. Vsak, ki dela, ve, da prihaja do komunikacije s sodelavci. Vsak, ki dela v gostilni, ve, da tja ne prihajajo samo senilni starčki. Vsak "probation officer" je ne bi pustil 2 leti pri miru v taki službi s tako obsodbo. A screw up, mrbit?]

Dec 03

Spletka – štorija v Karl May stilu ( lih včeraj sem dobil še 10 njegovih knjig :hepi: ). Na Mayozijino prošnjo bo bolj vesela :D . Še danes, če bo zneslo. Worst case, jutri popoldan.

Dec 03

Ja, z veliko.

Še slika.

[via Google @ pozareport.si]

A wicked mind