Januar, 2008 Arhiv

Jan 22

Jo poznate?

Jan 21

Bullshit!

To je zihr rekla baba, da si napumpa ego pred svojim raz/propadanjem.

Jan 16

He asked for a true dwarven ale, what he got was, oh, the travesty!, a pumpkin juice!

Jan 16

Seven dwarfes have wanted fun,
wanted fun,
but the dragon crushed ‘eir bum,
crushed ‘eir bum.

Jan 15

Skozi starinska vrata starega stanovanju v središču starega jedra starejšega mesta je bilo slišati mlado razigrane glasove. Stara dva sta s solznimi očmi iz preperele škatle izmotavala že zbledelo plastično božično drevo, medtem ko so otroci brskali po še bolj prepereli škatli za papirnatimi, na roke narisanimi okraski, ki so jih sami ustvarili na trhli mizi v počrneli kuhinji. Bili so trije – otroci, ne okraski – ki so se ponavadi drenjali v zasilni spalnici, preurejeni iz majhne shrambe. Dokler so še majhni (najstarejši je imel pet let), še gre, potem pa… Oče je končno vzdignil umetno smrekico in z nje spihal celoletno zalogo prahu. Najmlajši je globoko zakašljal, zakaj alergija ga še zmeraj ni spustila iz rok. Razprostrl je bledo zelene veje in iz škatle privlekel še zmahan podstavek, nato pa drevesce s silo zataknil v le-tega. “No, kam ga bomo pa letos dali?” je oče vprašal okrog zbrane. “Na mizo!” so se v en glas zadrli otroci in pokazali na improvizirano mizo sredi sobe; mama se je zadržano smejala. “Okej, na mizo torej,” je rekel glava družine in širokega nasmeška postavil smrekico na mizo. “Vaaaaau!” so zavzdihnili otroci ob pogledu na neugledno plastiko. “No, ste že izbrali okraske?” jih je navihano povprašal oče. “Jaaaa!” so zatulili na vse grlo in mu jeli pod nos moliti listke papirja, da je stari prasnil v smeh. “Dobro, kdo bo pa prvi?” je vprašal, čeprav je že vedel odgovor. “Jaz! Jaz! Ne, ne boš, jaz bom! Ne, jst!” so ponoreli otroci. “Bom kar jaz določil prvega. Letos bomo začeli z najmlajšim. Luka, pridi,” je z roko pokazal oče na najmlajšega. Ta se je veselo skobacal mimo svojih bratov, držeč v rokah okraske, ki si jih je izbral, da ga je oče dvignil in posadil na mizo. Tam je Luka previdno namestil izbrano okrasje, nato pa ga je oče spustil na tla in na mizo dvignil svojega drugorojenega. Tudi on je s pazljivim očesom postavil svoje okraske tako, da jih je bilo lahko videti z vseh strani. Na koncu je prišel na vrsto še najstarejši. Njega ni bilo treba dvigniti, saj je bil dovolj visok, da je lahko sam izbral mesta za svoje okrašene papirčke. “No tako, pa imamo smrekico okrašeno,” je vzkliknil oče, ko je tudi najstarejši opravil; otroci so mu sledili z glasnim “jeeeeeeee”. Le najstarejši je stal pred mizo in si zaskrbljeno ogledoval okraske. Oče je to opazil šele po nekaj sekundah. “Tomaž, je kaj narobe?” je vprašal svojega sina. “Ja. Nekaj manjka,” je le-ta z resnim glasom odgovoril svojemu očetu. “Kaj pa? Še kakšen okrasek?” ga je pobaral oče. “Ne, okraskov je dovolj,” je rekel podmladek, obrnil glavo, da sta si bila obraz pri obrazu, nato pa skrajno resno dodal: “manjkajo božične lučke.”

***

Stopila sta z ropotajočega avtobusa. On je bil oblečen v ponošeno, z luknjami prepredeno puhovko, ona v krznen plašč, s katerega so na vsakem koraku leteli šopi krzna. Zeblo ju je kot psa, zato sta se hitro zrinila skozi nastajajočo gnečo na eno bolj prometnih, s starinskimi pročelji obdanih ulic mesteca, na kateri so se razpredale neugledno bele ter majhne stojnice, izza katerih so se nadležno drli zmrzujoči prodajalci mrkih pogledov. Željno sta se odpravila mimo stojnic s kuhanim vinom in raznimi pečenimi dobrotami, da bi lahko čim prej nakupila in odšla z mraza. Pregledala sta že skoraj celotno ponudbo, a primernega darila nista našla. Njuno upanje, da bosta le našla kar sta iskala, se je iz koraka v korak bolj manjšalo. Prišla sta do konca stojnic in na njuno začudenje zagledala v ozadju še eno stojnico, če ji lahko tako rečemo – ena mizica in na hitro zbit stol, na katerem je sedel v volnena oblačila oblečen moški. Ko ju je opazil, ju je širokega nasmeška ogovoril v njima tujem jeziku. Ker tako ali tako nista imela kaj izgubiti, sta stopila proti moškemu. Na svoje začudenje sta zagledala ravno pravšnji izdelek, ki sta ga iskala, precej nizke cene. Žena ga je uščipnila v roko on pa se ji je nasmehnil, pokazal na izdelek nato pomolil edini bankovec, ki ga je imel, prodajalcu. Ta je veselo prikimal z glavo in kupljeno stvar spravil v vrečko lokalnega supermarketa in jo pomolil kupcu, bankovec pa hlastno spravil v svoj žep. Zadovoljna z nakupom sta se poslovila od tujega prodajalca in jo ubrala po ulici nazaj do avtobusne postaje. Sredi ulice sta, tako kot ostali sprehajalci/kupci/zijala, opazila, da jima naproti prihaja smehljajoča se gospa v poznih petdesetih z na obeh rokah obešenimi precej polnimi vrečami. Ker je s svojo opravo zavzemala skoraj polovico ulice, so se ji vsi mimoidoči jadrno umikali. Že je bila skoraj pred njima, ko se je nekdo za njima glasno zadrl: “Stoooooj! Taaaaaat! Ujemite gaaaaa!” Seveda so se vsi v bližnji okolici nagonsko ozrli proti derečemu se; tudi onadva sta jim sledila. Na svojo žalost pa sta bila ravno na sredini poti, ki jo je ubral tat. Nič ni razmišljal, takoj ko je videl tatu teči proti njima, je potisnil ženo lahno vstran, nato pa še sebe. A kjer ima Murphy mlade, tam je tudi njegova žena. Skratka, ni se mu uspelo umakniti do konca, zato je tat z vso silo priletel vanj. Na srečo se je tat le spotaknil ob njegove noge in odletel po tleh. A tudi njega je spodneslo, zato se je promptno zložil na tla, kakor je bil dolg in širok. Ko je udaril ob tla, je zaslišal gromozanski ženski vzklik in še bolj gromozanski trušč. Udarec ni bil prehud, zato se je hitro pobral in pogledal naokoli. Tisti ženski krik je bil od gospe, ki je bila prej prihajala nasproti in bila otovorjena s konkretno božično fasungo. Le-ta je zdaj pobito razbita ležala daleč naokoli, tat v sredi vsega, gospa pa v čudni pozi negibno na hrbtu. Tudi tat se je že dvigoval in nič ni kazalo, da bi se kaj polomil. Za trenutek je postal, nato pa ga je opazil. V trenutku se je tat spravil v gibanje in ko je on naredil en korak proti njemu, že jo je ucvrl skozi gosto množico v eno smrdečih stranskih uličic. Glasno je zaklel sam pri sebi, ker mu ni uspelo ujeti nepridiprava, nato pa je stopil h gospe, ki jo je tat podrl na tla. Ob njej je pokleknil in videl, da je gospa omedlela. Nežno jo je potresel za ramo; delovalo. Odprla je oči in ga omotaje pogledala. Ko je videla koga ima pred, no, nad, seboj, je glasno kriknila in se pognala na noge s tako gibčnostjo, ki bi ji je ne pripisal. “Gospa, vse je v redu, tatu ni več,” je spet vstal. “Ni več? NI VEČ?! Ti nesnaga brezdomska! Vsa darila mi je razbil, ti kreten nesposobni!” ga je besno nadrla in ga z edino vrečko, ki jo je še držala v roki. Vsled presenečenja nad takim izbruhom se ni zaščitil pred udarcem, da ga je zadel z vso silo, na srečo le v ramo. “Hej, kaj se pa to pravi?” je vzkliknil, ko je že drugič vzdignila vrečko. “Kaj naj pa otrokom rečem? Da je njihova darila razbil en nebodigatreba?! To ste samo vi krivi!” je lajnala svoje dretje in spet udarila, a tokrat močneje. On pa je bil pripravljen. Ko je že kazalo, da ga bo spet zadela, je počepnil, da je vrečka poletela naprej in tako sklenila celoten krog – na gospejini glavi. Slišal je glasen “TUMP!” in nato še enega. Gospa je (spet, sic!) ležala na tleh, le da je tokrat bila pri sebi – komaj, ampak je bila. Stopil je korak proti njej in ji jezno zabrusil: “Žalite me lahko, kolikor hočete, samo tepli me pa ne boste! Pa vesel božič vam in vašim ubogim frocom!” Obrnil se je in pomignil ženi; ta je stopila obenj in skupaj sta odšla skozi zaprepadeno množico, ki je z zanimanjem spremljala dogajanje. Vse kar je obilna gospa skozi gosto občinstvo lahko še slišala je bilo: “On in njegove jebene božične lučke!”

***

23:30

Sedeli so na pošvedranih stolih okoli črno-belega televizorja, ki je že kazal svojo obrabo. Skozi njegove majhne zvočnike je prihajal visok glas pedersko opravljenega voditelja oddaje, ki so jo predvajali na silvestrski večer. V levem zgornjem kotu je ura neumorno odštevala do zadnje sekunde iztekajočega se leta. Buljili so v ekran in sem ter tja v usta ponesli košček večerje – nekaj malega krompirja in za komaj milimeter tenko rezino mesa.

23:39

Oče je kot prvi pojedel skromen obrok in šel v kuhinjo, da bi odprl penino. Ki je bila v bistvu le razredčen sadni sirup napolnjen v plastenko. Zraven je iz predala vzel še pet plastičnih kozarčkov. Pogledal je smrečico na mizi in žalobno zavzdihnil: “Eh, ja.” Odšel je skozi vrata in jih za seboj zaprl.

23:46

“Scat grem,” je v tišino rekel najstarejši. Ostali so obsedeli, kot da ga niso slišali. Komajda se je prerinil se je med nogami in stopil skozi vežo, ter se stisnil v kopalnico. Oče je medtem, ko je najstarejši scal, nalival “penino”, mati pa je v naročju dojila najmlajšega.Zaslišali so, kako je najstarejši stopil skozi vrata kopalnice in besno zaklel. Stopil je nekaj korakov proti sobi, kjer so bili zbrani ostali, a ga je oster vonj zaustavil. Pogledal je naokoli, da bi videl, od kod prihaja smrad in opazil, kako se veli dim izpod kuhinjskih vrat. “V kuhinji pa gori!” je zaklical, pri čemer je zvenelo, kot da bi bil tega vesel. “Gori?” se je začudil oče in bil v trenutku pri njem. Previdno je odprl vrata, ko je vanj bušnil oblak dima. Zavohal je plastiko. “Okej, gremo ven, pa hitro!” je ukazovalno zaklical nato pa se obrnil na svojega najstarejšega. “Pojdi k Štravsovim, pa zaprosi za gasilni aparat, pa reci jim, naj pokličejo gasilce!” “Bom!” je rekel sin in se kot strela odpravil ven, oče pa je z eno roko pograbil drugega najstarejšega sina, z drugo pa svojo ženo in najmlajšega in jih zrinil ven. “Počakajta tukaj. Mogoče mi uspe ukrotiti ogenj. Nate, še plašča,” je rekel in jim pomolil oblačila.

23:52

Pritisnil je na zvonec. Nič. Še enkrat. Nič. Pobutal s pestjo. Nič. Se zadrl. Nič. Pristavil uho na vrata. Nič. Poskusil pri sosedih. Tudi tam nič. Poskusil je … poskusiti še pri tretjem sosedu v tem nadstropju, ko je opazil majhno rdečo škatlico in ob njej številko gasilcev. Njegov mladi um je pravilno povezal škatlico z gasilci, zato jo je opogumljeno pritisnil. Okoli njega se je razvilo strašansko tuljenje sirene, da si je moral zatisniti ušesa.

23:53

Skozi težak dim je zaslišal sireno. Kašljajoče se je opotekel skozi vrata in jih zaprl za seboj; skoraj padel je v naročje svoje prebledele žene. “Nič ne bo, bo treba gasilcev,” je zahropel. Zaslišali so korake in s stopnic se je primajal najstarejši, še vedno z rokami na ušesih. Vsi skupaj so pogledali vanj tako, da se je moral ustrašiti. “Nisem bil jaz!” je bilo prvo, kar mu je padlo na pamet. Oče je prasnil v smeh, nato pa se ga je spet polastil kašelj. “Nič, gremo ven, ostalo bodo pa tudi, če niso ravno gluhi,” je izjavil oče, ko ga je kašelj le sputil iz rok, nato pa so se vsi skupaj podvizali po stopnicah.

23:58

Premraženi so stali na mrazu; okoli njih tekanje gasilcev, reševalcev, policistov. Ogenj se je že razširil do zgornjega stanovanja; gasilci so se mrkih pogledov spopadali s prevladujočimi zublji. Okoli se je zbrala množica ljudi, ki jih je pritegnila vesela misel, da je nekomu zaradi zlorabe pirotehničnih sredstev – po njihovem mnenju čisto po pravici – zagorelo stanovanje. Nedaleč stran od uboge družine pa so stali prebivalci bloka – vsaj tisti, ki so bili za silvestrovo doma. Oblečeni so bili v najboljših oblekah, kar so jih njihove omare premogle in so bile tudi temu neprimerne za proti mrazu. Večina žensk je besno škrtala z zobmi – no, nekatere tudi radi mraza – moški pa so naokoli večinoma pošiljali morilske poglede.

00:00

Množica, ki se je zbrala naokoli, je bučno pozdravila deset ognjemeto, ki so zadoneli po mrzlih mestnih ulicah in si jadrno jela čestitati vsepovprek. A mladi družini ni bilo do tega. Tesno so se stisnili skupaj in s solzami v očeh gledali kako vso njihovo premoženje požira vročina, Tomaž pa je žalostno zajokal:”Moje božične lučke!”

[Ena za depro zganjat. Jebiga. Bodite veseli, da niste na njihovem mestu.]

Jan 15

Ja, izpiti bodo začel depresirat na polno, po vrhu se je pa našim trem (v bistvu en domač in pa dva pritepenca – mačkica in osivel mačkon) mačkom utrgalo. Trojčka bi se šli, namreč. Baje ena seansa traja 4-7 dni, včasih tudi več. Jebeno!

Jan 14

[via icanhascheezburger.com]

Jan 12

<namenoma prazno>

Jan 11

Včeraj listam po Žurnalu pa se mi oko ustavi na reklami za zgoraj omenjeni avto, ki izgleda kot mešanec med seicentom in hroščem(osebno mi je oblikoven podn). Pod njegovo sliko pa piše “Kmalu tudi v Sloveniji.” WTF?! Avto leta, pa se ga ne da dobit v SLO? Da ne omenjam, da je bil avto “izbran” že 19. novembra 2007.

Jan 11

Malo sem se zajebaval s programčkom, ki preko neta ugotovi ali RPM paket vsebuje *.mo datoteko/e, ne da bi ga bilo potrebno celega downloadati.  Ugotovitve? Takih paketov je veliiiiiiko! :D

Seznami (manjkajo še RPMS.nonfree, RPMS.testing, RPMS.sam):

RPMS.kde, RPMS.extra in RPMS.main 

A wicked mind