Avg 09

Pred davnimi časi so trije živeli,
bratje med sabo, pod visoko goro,
v času, ko zemljo imeli so za ravno,
in so radostno umirali v uporih pogibeli.

Ti trije pobje so mladi
- nit’ eden čez dvajset pomladi -
od staršev starih, boh jih obvarji!,
poverbal micen travniček travji.

Le totega na tri dele so dal,
enake, da bi se ne eden z drugim naokol dajal,
in vsak je enga lohka obdržu,
‘z njega pak po svoje največ iztržu.

Ta najstarejši očke je napecljou,
de bode oreng krčmo mou,
not’ pa le same taprave babe,
in golide rujnega, za stare gnade.

Ta srednji pak krmeljavo je sklenil,
da zmetal bo vkup sobic polno;
pozimi bodejo za mladež bolno,
poleti pak za oddiha željnih prišlekov govno.

Al’ najmljajši, že modrec pravi,
rekši, da zaslužka čas še ni tapravi,
le takrat pride travnička čas,
ko preskrbljen bode njegov stas.

Starejša dva imela za misel njegovo sta le malo,
krohotala sta se kot za šalo,
al’ bratec njun naslednji svit ju je v maloro poslal,
del culo na ramo, pak v mesto peški odkrevsal.

Tako minilo dni je mnogo,
al’ starejšima šlo je vedno bolj ubogo,
eden je, pijanec, krčmo pri pokru zastavil,
drugemu rivalske roke ogenj z brunaricami je opravil.

Le mali uboščini se uspešno je obvaroval,
al’ končno jima na uhlje pride, da bratec v vas davi je pripotoval;
vesel, vznesen družinski pohlep ju prevzame – in kar je še tega,
hop hop, pot pod noge, kar hitro tecita do njega.

Se komaj zrineta skozi vrata podboji,
že pred njima urejen možak postoji
in vesel nasmešek mu usta krivi:
“Čujta, kaj res ne spoznata svojega brata krvi?”

Razcapanca, na pir ju povabi,
razcapanca, olike svoje jima pokaže,
oči, občudujoč ga, usta odprta, nad bratcem prevzeta,
al’ se ne moreta zadržati tistemu, kar že dolgo v zraku opleta.

“Čuj, bratec; kot vidiš, nama precej trda prede,
še v lasti imaš tistega travnička tvoj del?”
“Žalim, moj bratec, al’ moj odgovor je ne,
že davno tega sem od železnice carske zanj mastne denarce prejel.”

Ju besna oča so izdala,
le nožička v rokah njunih sta potrebovala,
da pogubne namene sta kovala,
da bratca bi na drugi svet poslala.

Sreča, da stražnik bil je bedoč,
sreča, da okenskih polken zvoka slišoč,
nepridiprava za vrat je zgrabil,
in v mrzlo, prepišni keho ju spravil.

Dokazi, trdni kot skala,
ne porota, ne javnost, jima milosti ni pokazala,
v keho do konca življenja ju obsodeč,
ne prideta ven nikoli, nič več.

Al’ kaj se z bratcem potem je zgodilo, še čitatelj vpraša?
I, kaj le – travniček svoj mastno proda!

[Nauk: ne bi pohlepni.  :P   :lol:   JBTG, ko enkrat konkretno (mislm, lajk, FAKIN ĐIZS JE USEKAL!) useka (strela, to), pol zlepa ne zaspiš. Iiiiiiiin, rezultat je zgornji. Bodete že preživeli.]

Komentiraj


XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Tvoji podatki

Vaš komentar
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

A wicked mind