Avgust, 2013 Arhiv

Avg 15

Tu blizu stoji malo teniško igrišče. Nič posebnega ni – dvoje mrež, peščena tla, ročni pometalec in teniške žogice na posodo.

Stoji ravno ob moji sprehajalni turi in oni dan sem naletel na zanimiv prizor. Ponavadi ljudi okoli sebe ne obrajtam kaj preveč, toda intenziteta glasov je bila premočna, da ne bi opazil. Igrala, no, prej drla drug na drugega, sta se moški in ženska; po izrečenih besedah je bilo jasno da sta bila ljubimca – on, seveda, poročen. Dolga štorija kratka: dec jo je pustil kar tam, sredi teniškega igrišča, sredi igre, celo. Kar je bila slaba ideja, ker so po njem začele leteti teniške žogice in to nič kaj nežno. Dekle je imelo impresiven servis. A je togota pokvarila njen merek, kajti letelo je povsod samo po njem ne. Nemalokrat že kar precej visoko in če ne bi bilo mreže okoli igrišča bi marsikatera žogica zletela ven in – nedvomno – tudi vame.

Pfu, sem si mislil, še sreča da imajo tako visoko ograjo!

Ta je kar impozantna. Z vseh štirih strani se dviga, takole od oka, okoli šest, sedem metrov visoko.

Pa mi je v misli švignilo: še morilci so za nižjimi zaprti!

Izkaže se, da je to – res.

Dob ima zid skupaj z ograjo največ 5.5 metrov , Koper nad 6 metrov (zgrajen kar zraven nakupovalnega središča…) , v Ljubljani pa zid z ograjo meri 5.5 do 6 metrov; močno pod evropskimi standardi.

Skratka, ljudi bolj skrbi da jim ne bi teniške žogice kam zablodele kot pa da bi ušli zlikovci najtemačnejše sorte.

Za kozlat.

A wicked mind