Štories Arhiv

Sep 17

Izprazniš korito.

Sep 11

Na eno seanso vodnega deskanja jo prvleč’te.
Ja, haloooooo, da se dobi račune na katere je dala bojda ukraden keš, dddddddd????!!!
Cjooooo, kaki zabiti kreteni, tile revolucionarji!

Sep 01

WTFSKJUZMI?

In zakuga to rabte?

Sej sm samo čevlje pršu nabavt…

Avg 31

Prvi, drugi, tretji, četrti spam.

Preklikal sem se skozi kakih sto “naslednjih” – ker, ne, ne gredo po vrsti – pa sem skoraj dobil napad depre, saj je bila večina obupujočih (ena objava), šalabajzarskih (pol ducata objav), mastodontsko zaostalih v času (ustvarjeni šele v zadnjega pol leta); uspešnih – to je, daljšega staža – pa le za ograbek.

A tudi slednji so bili bolj podaljšek službe/fetiša/paranoje o [vstavi poljubno].

Enake razmere kot v katerikoli slovenski panogi, torej.

Avg 27

Dedek: “Ti ne veš, kolk je blo včasih fajn. Še tole bajto sem sam s fotrom naredil! Material je bil pocen, pa še ljudje so brezplačno pomagal, ne pa zdej, ko morš za vsak drek hude peneze dat!”

Dedek, teden kasneje: “Maaa, tole bajto je treba podret pa na novo postavt; enkar se bo mal bl’  zatresl’ pa bo cela bajta zgrmela not v luknjo.”

Jebeš foušijo, TO je pravi problem!

Vsi s(m)o neki super duper stručkoti, ki ved(m)o, kako je treba delat pri [vstavi poljubno], kot pa trenutni [vstavi poljubno].

Ekzempli slede:

Kako bi se mora špilat fuzbal?

Kako se more držat roke pri rokometu?

Kdo koga blokira pri košarki?

Kakšna slika, to jest narišem z desnim mezincem!

Pa tko se jst fotkam ko me srat tišči!

Ej, tale film je čist jeba ker traja dve ure!

Pa kva je  ta kadil, k je to pisal?

Neeee, to je nacionalni interes, ne tega prodat tujcem, A ŠLIŠTEEEEE?!

Ej, Nemci bi to avtocesto naredl to trikrat hitrej in trikrat cenej, Črnogorci pa desetkrat cenej in trikrat slabše kot Nemci!

[vstavi poljubno podjetje] ne sme dobit keša, [vstavi poljubno podjetje] mora dobit keš, [vstavi poljubno podjetje] tut če ne dobi, ne bo škode.

Pa kva tle kapsi mene gonjo, nej gredo sosedu v klet gledat koga ma zaklenjenga!

Kake lene riti, ti primeri bodo vsi zastaral; men jih pošlte, bomo v enmu dnevu fertik!

Sami prikoritni kreteni. Mene postavte, v’ste že vidl, kakšn red bo pol!

Kva pa je to pa par žil spucat, zarad tega že ne rabjo nadur delat!

Potem imaš pa še tiste, überbogove, ki bi ubijali/streljali/razčetverjali/pošiljali na goli otok/plavat’ z ribam/delali tko k Kitajci/šus v glavo/in te fore, ker se jim je zluštalo in ker so pač – bogovi.

Toda le redkim uspe to prakticirati kje drugje kot na internetu.

Avg 12

Policisti tepejo in streljajo ljudi.

Grem tepst in streljat ljudi še jaz!

Jul 23

GIT AWAI FRUM MEH WID DAT TING!

Apr 06

Stopim skozi vrata predmestne gostilne; zrak zatohel, vonj po cigari peče v nosnicah. Pogledam naokoli in ga najdem. Sedi v najbolj osvetljenem predelu, z še dvema. Približam se in osupnem. Tudi pri skorajšnjih devetdesetih zgleda čil in zdrav. Smehlja se. Megleno vidim, da je njegovo zobovje eno samo škrbovje. Vsedem se in se rokujem z njim in spremljevalcema, ki bedita nad vsakim njegovim gibom. Malo mi je nerodno, zato ne vem, kako bi začel, zato uporabim kar je najbolj pri, khm, roki.

A: Veste, da kajenje ubija?

T: (Se nasmehne in odloži cigareto v pepelnik) Mislim, da sem dovolj star in pameten, da vem, da me. Sicer pa dohtarji pravijo, da me bo prej pobralo od starosti, kot od kajenja. Po moje zato, ker sem začel že v rani mladosti in sem zdaj utrjen kot skala. Mati je bila prava gospodinja, njene kuhe se nisem nikoli naveličal. To je bil tudi eden izmed razlogov, da nisem nikoli maral le koruznega kruha in zelja.

A: So bili vaši starši tudi tako utrjeni?

T: Nedvomno. Ata je bil farmar, imel je hlev, nekaj prašičev in konj, dela je bilo čez glavo. Vsak dan je vstajal ob petih zjutraj – in jaz z njim – da je postoril, kar je moral. Te izkušnje so me kalile in naredila moža, v kakršnega sem zrasel. Priznam, da bi marsikdo tenko piskal v situacijah, ki so se mi postavile na življenjsko pot.

A: Pa se vrniva na začetek. Kaj ste hoteli postati, ko ste bili mladi?

T: Veliko. Pilot, pek, policist, padalec, skoraj vsak poklic, ki sem se ga spomnil, je bil na črko p. (radosten smeh) Ko si mlad in imaš še vse pred seboj, hočeš postati čimveč; enkrat sem v navalu zanosa rekel, da bi bil tudi padar (nekdaj zdraviliška oskrba, zdaj ukinjena op. a.), mislim, da je bilo to med branjem nekega potopisa. Ampak potem so prišli težki časi, za vse nas, pa sem se moral odločiti v trenu očesa. In tako sem pristal, kjer sem.

A: V tistih hudih časih ste spoznali tudi, če se ne motim, svojo bodočo ženo?

T: Tako je. (v starajočih očeh zasledim kanček iskirce) Moja Jova! Bila je moj angel iz Nebes; tako lepo žensko sem videl enkrat, prvič in zadnjič, pa nikoli več. Takoj sem vedel, da bo moja. In tudi je! (smeh) Podpirala sva drug drugega, saj za drugo enostavno ni bilo časa. Dokler mi ni dala najlepšega darila, kar ga ženska lahko da – troje močnih sinov in lepo hčerko. To je bil res vrhunec najinega zakona. Le kaj več bi si robatec kot jaz še želel?

(smeh okoli mize)

A: Ste kdaj mislili, da boste tako uspešni, zasebno in javno?

T: Ne (zmajuje z glavo). Pa saj ni bilo vse odvisno od mene. Veliko je Jova pripomogla, še posebno, ko sem bil na tleh; in to ni bilo redko. Zame je delalo nekaj brijlantnih umov tistega časa. Ti so bili tisti, ki so gonili mašinerijo naprej, oni so zaslužni, da so nas postavili na zemljevid sveta. Ni bilo dneva, da ne bi prihajale čestitke od povsodi; enkrat celo z Arktike! (presenečeno) Ampak mislim, da je bila ta ponarejena, saj je bil poštni žig iz Dravelj.

A: Skozi leta se je razširil glas, da znate s pravimi besedami iz ljudi izvleči kar največ.

T: Prazne marnje! (se zakrohota naglas) Če človek ni sam pri sebi pripravljen narediti, kar more, mu nihče tega ne bo preprečil. Jaz sem ljudem samo povedal, kako in kaj bo, brez olepšavanja, pa smo zvozili. Roko na srce, nikoli nisem znal dobro lagati, za učenje je bilo pa malce prepozno. Tako ali tako ne bi zmogel, moja vest bi mi ne pustila.

A: Kako vam je bilo prvič, ko ste začeli s tem?

T: Z nekaj somišljeniki smo šli v gozd, kjer smo ga našli. Bil je mlad in postaven, ravno pravi. Trikrat smo ga usekali, pa je padel kot spodsekan. Ampak takrat sem bil še neumen, pa sem mislil, da je v redu, ker oni itak niso ljudje in ne čutijo. Kako sem se motil! (pogleda skozi okno, opazim solze v očeh)

A: Svojčas ste bili stacionirani v Drvarju in njegovi soteski. Menda vam je šlo pošteno za nohte – tam ste se briljantno rešili iz skorajda izgubljenega položaja?

T:(zavzdihne) Res, to so bili težki časi. Nemci so prisilili ostale, da so se umaknili proti severu, jaz pa tega nisem mogel. Pod komando sem jih imel vsaj tristo in jih nisem mogel kar pustiti tam gnit. Mislim, da je bilo to sedmič, in zadnjič. Kamor si pogledal, sami Nemci. Hoteli so, da se jim uklonim, a se jim nisem predal. Sem rekel mojim: “Malo manj bomo srali in bolj rit stisnl, pa bo šlo!” Pa je potem res kar šlo. Menim, da je bil to čudež od zgoraj; sama jebena ravnina in skala, tisti hribi so imeli pa bore malo za mojo tristotico. En naš sodelavec je kar nehal, roke je vrgel v luft, pa so ga potem Nemci odvlekli v svojo “tovarno”. Pfej! (pljune v robček) Te so bile hujše od pekla!

A: Očitno je vladala huda konkurenca…

T: Res je. Izriniti so nas hoteli skoraj vsi v bližnji, in daljni, okolici. Prišlo je tudi do podpasnih prijemov, a to so, ko so bili razkrinkani, najbolj občutili ravno storilci. Po nekaj takšnih javnih pripetijah, so ti ponehali, da smo lažje zadihali in vzeli vajeti v svoje roke.

A: Svojčas ste bili tu zelo priljubljeni, imeli celo monopol, konkurenci navkljub…

T: Oh, da, da. Takrat smo bili edini, ki smo to delali. Na srečo na nas je bilo povsod dosti, pa nas niso mogli izriniti. Celoten Balkan je bil naš. Prišli smo v vsako hišo, vede ali nevede! (to pove prav ponosno) Ne morete vedeti, kako sem bil ponosen nase. In na moje sodelavce! To so bili časi. Nikoli si nisem mislil, da bom imel tako velik aparat, kaj šele odgovornost!

A: Kaj se je potem zgodilo, da je šlo vse v, da se tako izrazim, maloro?

T: Ljudje so se zgodili, to se je zgodilo. Saj, nekaj desetletij je še šlo, potem je pa raja hotela več in še več. Saj smo jih hoteli spravit nazaj, pa ni šlo. Bili smo povsod – od televizije, radia, cajtengov, še v šole smo se hoteli spravit! Pa ni šlo. Saj veste, kako je s tem – ko ovca enkrat slučajno pade v prepad, druge mislijo, da se ne vrne zato, ker je tam bolje, kot pa biti vsak dan pogrižen od psov. In tako se je začelo.

A: Ampak čemu se niste mogli spraviti nazaj na noge?

T: Nismo bili več pri stvari. Kaj češ, če te ne marajo več, te ne. Kaj pa boš? Šel drugam? (smeh) Saj bi, če ne bi v preteklosti bil tak, oprostite izrazu, kreten. Tisti, ki sem jim včasih kazal hrbet, so zdaj meni kazali hrbet, tisti, ki jim pa nisem, mi pa še tega niso. Če bi le slutil, kaj se bo zgodilo, bi se tudi sam posluževal podobnih prijemov, pa se mi je takrat zdelo pod častmi.

A: Pa bi, če bi imeli možnost še enkrat sesti za krmilo, kaj spremenili vaše vodenje?

T: Bolj bi poslušal želje ljudstva. Tu smo, se mi zdi, ubrali napačno taktiko. Ampak problem je bil v tem, da enostavno nismo vedeli, kaj bo naslednji mesec. Izpostavljeni smo bili na večih frontah, ki so se spreminjale iz ure v uro, zato menim, da smo še kar dobro pluli med čermi. Nikoli pa ni bilo dolgčas, ali pa, da smo se kdaj prepustili brezupu, o ne, vedno smo trdno garali.

A: Kako pa gledate na vašo zapuščino in kaj menite o tem, kaj so naredili z njo?

T: Vse se je spremenilo (otožno pogleda skozi okno). Včasih se sprehodim po ulici, kjer smo imeli glavni stan. To je bila, in še zmeraj je, ogromna stavba, ponos mojega dela, spomenik nekdanji slavi. Zdaj pa razpada, streha se je že udrla, zamaka do kleti, okolica je zanemarjena. Še vedno se lahko vidi nekdanje geslo… (s pogledom zatava na ulico)

A: … tujega nočemo, svojega ne damo?

T: Da, takšen je bil moto. Ki nas je ultimativno speljal v prepad. Ampak mi smo že tako ali tako bili v prepadu, le da se nam je ta zdel plitkejši od zdajšnjega. Le kako opravičujejo, se pardoniram, sranju, ki se dogaja? Ljudje stradajo, meso pa gnije v skladiščih! Pri nas se to ne bi nikoli zgodilo! Razdelili bi ga vsem v kolektivu, da ne bi šlo vnemar. Pa tudi, ko gledam Rome, kako se klatijo okoli. Mi smo dali službo vsakomur, pa kaj zato, če ni znal besede, trikrat si mu pokazal, kaj naj naredi, pa je šlo. Za sekret in hrano zna pa pokazat čisto vsak.

Na tem mestu sogovornika pomuči grob kašelj; levi spremljevalec mu ponudi pumpico za izdihavanje, desni pa vljudno prosi, če lahko nadaljujemo kdaj drugič. Odvrnem, da ni potrebe, saj sem izvedel dovolj; potlačim svojo jezo nad nadrejenimi, ki se z bolnimi starostniki menijo za sestanke za najbolj neprimerne prostore. Še zadnji stisk rok in pozdrav, nato pa bolničarja primeta Tita pod rameni, vsak na svoji strani, ter ga nalahko odneseta v voziček. Zavem se, da skozi vrata odaja nekoč največji poslovnež v južni Evropi, bivši lastnik lesarsekga koncerna “Lesnik”, ki ga je konec stoletja kupila multinacionalka CheapK.E. in ga privedla v stečaj. Od mogočne ter karizmatične osebnosti je ostala le še krhka lupina. In spomini, ki ne blede.

Zbogom, Tito ‘Dila’ Čelak!

Mar 31

Igor in Lana prideta skozi Bachusov vhod. Desno od njiju, vzdolž ulice, dva – pardon my french – čefurja nadlegujeta dekle. Igor spozna, da je Lili. Obrne se k Lani.

Igor [resno] : “Poklič polcaje.”

Lili [histerično, odmevajoče] :”ČEFURSKE PIZDE!”

Igor [Lani, vrže vetrovko na tla]:”Rajš rešilce.”

Se obrne in odkoraka proti jebencem. Eden izmed njiju pršvasa Lili z zadnjo stranjo dlani.

Igor [besno zakriči]: “Ej, tace bazdljive dol z nje!”

Eden izmed težencev pomiga z glavo drugemu; le ta odkoraka Igorju naproti.

Igor [narejeno presenečeno]: “O, Melkijad!”

Igor [nagne čez bližajoče rame Melkijada, zažuga s prstom, resnobno, grozeče]: “Sam pipn se je, pa ti cele Fužine ne bodo mogle pomagat!”

V odgovor dobi krohot.

Z Melkijadom se ustavita eden nasproti drugemu; dva metra vsaksebi. Pozorno se ogledujeta. Po trenutku tišine:

Igor [posmehljivo] :”A je Melkijad zavarovan?”

Melkijad režeče odkima.

Igor[zlobno]:”Lepo vedt. Zlomlen nos je drag.”

Melkijadu traja, da potegne, medtem se Igor pripravi na levico. Melkijad useka, a se mu Igor izmuzne tako, da težo prenese na levo nogo, se zasuka in ga štihne z levim komolcem v čeljust, da se Melkijad opoteče do zidu. Igor je takoj pri njem; s kolenčkom ga s sprednje strani pribije v pleksus, da se sliši Melkijadov sopeč izdih; ta se jamrajoče sključi. Igor ga prime ga za rame in dvigne ter pritisne ob zid.

Igor [zaigrano tuhtajoče]:”Kaj sm že reku za nos? Aja, drag je.”

In Melkijada z desnim komolcem po pesi, da se zasliši glasen KRAK!, da mu iz nosa pricurlja kri, ter da se brez glasu zvrne po tleh.

Igor zazna gibanje na svoji levi in se odmakne še zadnji trenutek, da Pipi z vso silo boksne v fasado. Ta se začne dret ko’ jesihar; prsti mu nekam čudno vise; pokrije jih z drugo roko in pritisne ob trebuh. Še vedno se dere ko’ sraka. Igor vidi, kako Lili leži na tleh, v klobčiču; bljuva kri, okoli vse rdeče. Stopi do Pipija, se skloni do njegovega desnega ušesa. Ta zdaj samo še cmiha.

Igor [debatersko, mrtvo hladno]:”Pipi jo je pa pipnu, k’ne?”

Z levo ga prime za križ, z desno za vrat.

Igor: “A tkole?”

Šutira s kolenom, direkt v trebuh. Pipi zbruha … kar je pač jedel, plus odtenek krvi. Igor ga prime za lase in ga na silo odvleče do okenskih rešetk kletnega okna. Povleče za lase navzgor in vidi grd, pokozlan obraz; oči zenice širine pandinih. Zazre se mu v oči.

Igor [brez čustev, hladno]: “Pa veš kaj je še drago? Zobki.”

In mu prime glavo z obema rokama ter ga z vso silo butne ob zgornjo štango rešetk, da Pipi negibno obvisi.

Skoči kamor leži Lili in jo ljubeče pogladi po mokrih laseh.

Igor [adrenalin popusti, glas se mu zlomi]: “Ti pa tut ne znaš gofle držat.”

[Matr, to ful lepš zgleda v moj glav. A jebiga. Del nečesa večjega je tole, sam, pizda!, kolk je to za pisat. :( ]

Mar 01

V razredu svestotih je bilo zatohlo kot še nikoli. Moral je vstati, da je lahko odškrtnil okno in vdihnil svež zrak. Le da ni bil tako svež; vohal je vonj tisočerih reflektorjev, ki so podnevi osvetljevale ulice. Skočil je nazaj na svoj stol in se zagledal skozi poševno vgrajeno okno, ne meneč se za sladke učiteljičine besede o revoluciji, ki je pahnila svet v stanje, kakršnega si ni želel. Na bližnji hiši – zgrajeni v obliki krogle, seveda – je samevala sinička; ena izmed zadnjih nekaj sto na planetu. Opazoval jo je, kako je gledala naokoli; njeni sovražniki so se v petdesetih letih umetno podeseterili. Ravno si je trebila perje, ko je s tal odjeknil strel in videl je, kako jo je, ubožico, kar odneslo v nebo, za seboj puščoč odpadla peresa. Skozi okno je zaslišal gromko veselo vriskanje, nato pa parado neštetih strelov, ki so v betonski džungli zveneli kot topovsko streljanje, slišano na visokoločljivostnih “izobraževalnih” videih, ki jih predvajajo otrokom odkar le-ti shodijo. “Dobr’ so jo, prasico!” je revsknil nekdo dvoje miz pred njim in požel kup odobravajočega mrmranja. Žalostno je v polglasu zavzdihnil nad barbarskim dejanjem in se jel odkašljati. Dim cigar, ki so jih v učilnici kadili skorajda vsi učenci, ni dobro del njegovi podedovani astmi. Tiho je zaklel in v svojem pošvedranem nahrbtniku, ki mu ga je zapustil praded, poiskal inhalator. Vtaknil si ga je v usta, ga stisnil in globoko potegnil zdravilne hlape. Učiteljičin glas je visoko odmeval iz drugega konca polkrožne sobe; oddahnil si je, ko je videl, da ga je dim tam gostejši in ga tovarišica ne more videti. Pospravil je medikament v boršo ter se moral skloniti, da bi jo nežno obesil nazaj na prenizek kavelj. Vzravnal se je nazaj in ob videnemu skoraj zakričal. Nad njim se je sklanjala črna gmota, z nenormalno velikimi vimeni, ven štrlečimi živo-rdečimi očmi, za njegovo roko debelimi ustnicami in bicepsi nečesa, kar so včasih imenovali “sljon”. Ravnateljica. “Kaj je, Edgarček, te ne zanima začetek našega življenja?” je zadonelo iz njenega grla, pri čemer je zaznal rahel poudarek na predzadnji besedi in pri čemer je njegov nerazvit nos lahko zavohal dvoje: alkohol in plesnive zobe. “S-seveda me,” je milo odjecjal naš – očitno – glavni junak, Edgar. “ČEMU SI POTEM UPAŠ GLEDATI SKOZI OKNO, NESNAGA GNILA??!!” je zarjovela predstavnica šole in z rokami usekala po mizi, da se je razlomila na pol. Edgar je z grozo opazil, da črne žile na njenih sencih utripajo kot še nikdar. Kar je pomenilo samo in le eno. “Z menoj greš na posvet,” je rekla in ga z lahkoto, kot da bi bil peresce, dvignila z eno roko ter odvlekla skozi zanj trikrat prevelika poševno vzidana vrata.

***

Že tretjo uro je stal, vsi so že šli, na trikotno oblikovanem hodniku, držoč glavo na stranico, z zaprtimi očmi in stisnjenimi ustnicami, še vedno poskušajoč odmisliti bolečino. Ni hotel vzeti anestetika, saj je ena sama doza bila vredna mesečne plače njegove edine matere. Ni mu pomagalo. “Pizdomater!” je siknil skozi trdno stisnjene zobe, ko ga je prijel krč v nogi in se je bolečina v hipu potrojila. Nato je zaslišal tihe korake. Trenutek zatem plitvo dihanje za ovratnik. Zajela ga ja panika; oblil ga je pot. Otrpnil je kot vkopan. Ga je spet na piko vzela ravnateljica? Niti srbečih jajc si ni upal popraskati. Nekaj je zašumelo za njegovim hrbtom, nato pa je zaslišal, kako taisti nekdo teče stran. Hitro se je obrnil, ne meneč se za hudo bolečino, še pravi čas, da je zagledal v zraku plapolajoče nehumano dolge fluorescentno oranžne lase, spletene v kito. Ki jih je nosilo le eno bitje na celi šoli. V hipu je njegovo telo pozabilo na bolečino in mu usta razpotegnilo v širok nasmešek. Svet se je spet zdel okrogel, pa čeprav trikotnikast. Prešerne volje je vzel nekaj let stare, že ducatkrat prešite čevlje, si jih žvižgajoč nadel, nato pa previdno odšel skozi nihajoča vrata, saj bi mu njihova teža zdrobila brez težav betico. Ko je bil zunaj, je pogledal v zrak, k tisočerim lučem. Občutek lahkosti, nepremagljivosti, radosti, spokojnosti in zatreskanosti bi si bil zapomnil do konca življenja, če se le nebi zgodilo nekaj strašnega, nekaj grozljivega.

Nekdo ga je z vso silo brcnil v rit.

Oči so se mu zasolzile. Klecnil je kričavo. Zaslišal je krohotav smeh, ki se je oddaljeval od njega. Motno je videl, kako se neznana gromozanska postava oddaljuje stran od njega proti še večji postavi fluoroscentne oranžne barve. Pomel si je oči in končno razločno videl, kaj mu je povzročilo toliko gorja. Na tleh pred njim je ležal list papirja, na katerem je bilo z vegasto pisavo napisano “Brcn’ me!”. Pobral ga je, se stokajoče spravil na noge in pogledal proti taisti gmoti, ki je bila pravzaprav skupina sošolcev. Ti so se še vedno režali in s prsti velikosti nekdaj priljubljenih lubenic kazali vanj. Tisti, ki ga je ponižal, je poljubjaje skozlal svoje izdatno kosilo v usta dekletu z fluoroscentno-oranžnimi lasmi. Gnusilo se mu je; toliko, da ni še sam izpraznil svojega želodca sebi na čevlje, a se je opomnil, da bi potem moral plačati vsaj za čiščenje. Besno je zmečkal popisan list in ga totno vrgel v kup smeti, ki je segal že do polovice višine šole. Osramočen je odkorakal stran; še vedno je slišal razposajene glasove njegovih mučiteljev. Kakšen tepec neumen si!, si je mislil. Še opazila ga ni, povprečneža.

[Kurac. Depra. Ampak men' je všeč. Zgodba, ne depra. Precéj všeč. ]

A wicked mind